V soboto sem pobrala vso solato in radiče na vrtu, skuhala zadnjo blitvo z vrta in izkopala pozabljene korenjčke. Popoldan sem zmotno mislila, da je sonce na nebu do štirih. Ni! Le še do pol treh! Tako mi je sprehod ušel.
Izkoristila sem današnjo nedeljo. Pripravila sem vse za kosilo. Juha se je že kuhala, pripravila sem sladico, zvezala mesno rulado. Povprašala sem jih, če jim lahko zaupam,... da bo krompir kuhan, solata pripravljena in piščančja rulada na ognju... in če zraven lahko posesajo še stopnišče.
Pred deseto sem jo mahnila v hrib. Slabo uro hoda, direktno iz trga, strmo navzgor, brez ene ravnine, enih 5oo metrov v višino, vseskozi strmo v breg, do Predel.
Vedela sem, zato sem morala izkoristi prav ta dan, poslednji tako lep. Da ji od blizu pomaham.
Jesen je jemala slovo. Častno! Na višku svoje slave in ponosa.
Ni komentarjev:
Objavite komentar