Šola nekoč

Danes se je po medijih dosti govoroilo o šoli. Maturantje so pisali razpravljalno razlagalni esej, šolarji nacionalno preverjanje znanja. Pojavilo se je mnogo apelov po boljši šoli, celo kritika šolskega sistema s strani učiteljev je bila kar odmevna.  Berem, da učitelji ne morejo iz NPZja učencu podeliti ocene, ker je to v nasprotju z zakonom, ki jim tega ne omogoča. Že v svetu staršev, ko smo za mnoge primere in situacije spraševali po zdravi kmečki pameti smo dobili odgovor, da to ni po pravilniku, ne v poslovniku, niti ne v načrtu...

V naših časih nismo pisali esejev, pa smo vseeno več pisali, zelo veliko v osnovni šoli. Danes prostih, domišljijskiih in literarnih spisov ne pišejo več. Poznajo pa razlagalne, razpravljalne, interpretativne in še ne vem kakšne druge eseje. Po radiu sem danes slišala dober komentar, da je pravzaprav edina negativna stran današnjega eseja ta, da ga dijaki ne morejo tipkati. Ostalo obvladajo, profesorji so se z njimi trudili kolikor je mogoče.

Danes smo 4. maja. Na ta dan se vedno spomnim  na Tita. To je datum, ki je globoko zapisan in beležen v mojem spominu.

Podpisati sem morala "podpis staršev", ker je bil Tamali spet brez domače naloge. Na nevem koliko pozabljivčkov namreč sledi "podpis". Čez počitnice je pozabil napisati in povprašati starše, stare starše o tem, kakšna je bila šola nekoč.

Najprej sem podpisala, nakar sem pomislila, da ga pošljem kar k noni, da mu pove o tem, kakšna je bila šola v zgodovinskih časih... le kaj naj mu sama povem... Takoj se premislim. Mama bi mi namreč spet solila pamet o tem, da premalo sledim fantu, da bi se morala bolj ukvarjat z njim in sem pa tja kaj pogledat, če ima vse narejeno za šolo...
Ko začnem na glas razmišljati o moji šoli me Tamali prehiti in pravi:
"No mama, nič mi ni treba na dolgo in široko govorit, ti mi kar narekuj, bova to hitro zrihtala". Prepričam ga le toliko, da najprej zapiše na grdo in kasneje prepiše s pisanimi črkami v zvezek.
Razmišljam o tem, kako gre šola iz mojih časov v zgodovino. Tako zelo drugačna je bila, bolj častna, tudi ponosna. 
Iz omare poiščem moj osnovnošolski dosje. Pokažem mu kapico in rutico, občuduje zlata odličja in vse bralne značke. Prečekira vse ocene in izračuna, da je kapica in rutka stara med 38 in 39 let.

Šola nekoč
Ko je v šolo hodila moja mama je bilo le osem razredov. V 1. razred so šli vsi, ki so bili stari sedem let. Bili so sprejeti v pionirsko organizacijo in takrat so dobili modro čepico in rdečo rutko. Za odličen uspeh so prejeli zlato značko. Ob koncu šolskega leta so dobili knjižico - Izkaz uspeha, v kateri so bile vpisane vse zaključene ocene za vsa leta osnovne šole. Pri telovadbi so morali biti vsi enako oblečeni - bele majčke in modre hlačke. Pred vsako uro so morali stoje pozdraviti učitelja, ki so jim takrat rekli tovariši in tovarišice.