10. 05. 17

Ob majski polni luni

Že dan prej nisem mogla zaspati,  premetavala sem se vso noč. Zakrivila sem njo, polno luno, ki sem jo v njenem popolnem stanju že večkrat zasačila, da spet dežura. Včeraj zvečer sem prosila Dragega, da mi skuha "tisti čaj ki zadane za spat" -  domača melisa+materina dušica. Preverjeno zelo pomaga. Kmalu sem postala kar prijetno omotična, zaspana, dobro sem spala.
A danes se je kar dogajalo. Hčera bi rekla, da ima kdo "fleš", da "se mu fleša",... lahko bi začela objavljat slovarček tega besedišča milenijskih otrok... Vzadnjič sta mi punci na dolgo razlagale, pa mi na koncu nista znali do konca razložiti... in še danes ne razmumem, v kakšnem kontekstu se reče - da je kdo - oz. sta dva v "friend zone". Ko bom razumela in po dodatnih pojasnilih mogoče lahko obrazložim.
V službi nam je šef danes prinesel lolipopse in v trgovini sem srečala enega moža, ki ga navadno nikoli ne srečam na placu ali kje drugje v kraju. Zanimivo pa je, da sem ga nedavno skoraj vsakič srečala na poti v Predela.  Ta mož je bolj tihe sorte, zelo malo govori, danes mi je pa kar v trgovini pripovedoval, da je šel naslednji dan spet v Predela in da je bilo dosti boljše kot tisti dan, ko ni šlo nikamor in ko ga je že resno zaskrbelo kaj je z njegovo kondicijo.

Tudi sama sem se danes kljub sicer dobremu spancu počutila takomalolunasto, sitno, nezbrano. Popoldan sva se z Dragim nasmejala našemu kolesarju, ki je v cilju etape Gira zmagovalno dvignil roke, misleč da je že konec dirke, v resnici pa je bilo do konca še en krog. Nasmeh in sreča na obrazu kolesarja je bila popolna a je kmalu najbrž sledila kakšna huda kletvica. Ooo, kako bi jaz zaklela:"ma kaka mona". No vidiš, pa boš rekel, da luna ne trka, sem rekla Dju, ko sva si skupaj ogledala pravi konec dirke in so v posnetku ponovno pokazali našo nesrečno dušo.
Pozno popoldan sem morala malo na zrak, hoditi, razkaditi glavo in noge. Skozi gozd. Bil je že večer. Že takoj na začetku sem zagledala skropucalo na veliko prerite zemlje ob poti,.. a sem zbrala pogum in kar malo zaklela sama pri sebi  "ma saj jih ne bo, teh prascev...". Šla sem naprej in potem kmalu na sredini poti, ene dobrih 10 metrov stran od mene zagledala kar veliko mačko, risa. Postavil se je v tisto pozo, ko se mačka prestraši in se nikamo ne premakne. Dolgo je stal tako, enako nepremično tudi jaz. Naredim tri kratke korake naprej, misleč, da nekam zbeži,  a se sploh ne premakne. Naredim tri korake nazaj in še pet korakov nazaj, zverca z prikupno ošiljenimi ušesi se še vedno ne premakne. Ne grem naprej. Kar strah me poprime. Obrnem se in grem nazaj. Nazaj med travnike. Tudi živali imajo zgleda svojo luno in se jim fleša...

Ni komentarjev:

Objavite komentar