Baby reči iz škatle HDP

Dokončala sem nekaj reči iz centra HDP, na pol narejenih reči.
Otroške patchwork odejice za voziček ali za na plažo, kaselčki za pleničke in vrečke za cotke, dva kompletka.
In mini torbice miške in medvedka za zraven.

Za nove otročke, za nova rojstva.

od osemnajst do tisoč let

osemnajst let nazaj, leta 1999, ki ima na Wikipediji, že svojo zgodovino, sem bila v porodnišnici in med kar ornk popadki hodila gor in dol po hodniku in zraven v veliki avli gledala in poslušala evrovizijo. Za nas je v finalu pela Darja Švajger pesem - Še tisoč let -  For a thousand years.
Naslednji dan, po dolgih 12ih urah se je rodila naša Tavelika punca, ki danes praznuje svoj osemnajsti rojstni dan. Pomemben, ponosen, polnoleten rojstni dan.

Spomine na njene dogodivščine danes delim z vami.
ninđa na kontrolki je bila njena velika atrakcija tudi na temu blogu.
Še kot mladoletna je šla s še eno nepolnoletno prijateljico na potovanje v London, ki ga je kmalu ponovila samo zaradi nadaljevanja Harry Potterja v gledališču.
Knjige in bralni izzivi  so njena velika ljubezen, v zadnjem času tudi poezija, gledališče. Na petje z lončkom jo moram spet kaj spomniti, v šoli v petju uživa  v velikem zboru . Obožuje umetnost, slikarstvo, riše akvarele in  je seveda pristašica rockenerola. 

zadnji majski dnevi

Poslavlja se zadnja majska nedelja,
kmalu jemlje slovo maj in mlado poletje.
Zorel bo nov letni čas. 
Ta je po srcu vedno še kako mlad, neboječ, drzen,
poln življenja, nepozabnih in brezskrbnih dni.

petindvajsetega maja

na fbju padajo čestitke vsem mladim po srcu, mnogi delijo spomine na štafeto mladosti in stadion JNA, pesmi tistega časa. Drugi v tujini imajo danes neki drug praznik, dela prost dan, ki ga bodo v podaljšanem vikendu izkoristili za dopust v naših krajih. Na placu je bilo kar precej turistov, ribičev, padalce, kajakašev, avanturistov...
Prihajajo prvi majski prazniki, ki jim sledijo še eni drugi kmalu v začetku junija, ko se začne turistična sezona in tudi mnogi domači gosti preživijo aktivne vikende tod okrog.
Za nas domačine postaja utrip kraja v tem času drugačen, kot je bil še pred leti, ko turizem ni tako cvetel. Takrat si na placu lahko srečal le taglavne Kobarice in njihove kelnarce.

Dan je bil lep, sicer z luno v mlaju rahlo čudno zmeden. Cvetovi vrtnic so po zadnjih plohah in nevihtah popodali na kolena.  Kmalu jim bo bolje.  Prihajajo sončni in vedno bolj vroči dnevi, ki najlepšim majskih rožam tako dobro denejo.

Danes sem se po dolgem času zapeljala okrog ribogojnice, skozi drevored in skozi del kraja, ki sem ga  neštetokrat prevozila z otroškimi vozički. Opazovala sem vrtnice in se zapomnila najlepših, ki bi jih v avgustu odščipnila in potaknila. Čudovito svetlo rozasto vrtnico sem tudi vzgojila s potaknjencem. Preveriti moram, če ta njena mamavrtnica še vedno raste ob robu velikega vrta, ob poti do mame, kjer se je vedno mogočno ovijala ob ulično svetilko.

brez hitrosti, hitro dostojnega wifija,..na počas

Nič ni narobe z mano. Da so majske objave zastale je kriva "višja sila". Najbž imate že mnogi izkušnjo, da je v današnjem digitalnem svetu wifikompjuterskispletni zastoj res še kako višja sila...
Od takrat, ko so pri sosedovih podrli smreko in presekali kabel, nekaj ne štima. Vse šiba zelo počasi, po polžje in tako se ne da pametno naložiti ničesar, ne slik, komaj bom rešila tale zapis. Tamali je malo nesrečen, punci pa se nista kaj dosti sekirali, saj sta bili "na prenosu" na svojih mobilcih dokler ne skurita do konca mesečnega fonda.
Se vidimo kmalu, ko se vse to porihta.
Do takrat pa pospravljam vse fotke od leta 2012 naprej.  Končno je prišel čas tudi za take reči.

Čas vrtnic

Do konca meseca, pa tja do prvih dni rožnika bodo zacvetele vse najlepše rože.

mamini vrtnici.

Prva goreča, druga dišeča.

Rožce in mačkaste nalepke

in danes sem dobila tudi pisemce, s semeni rožic in mačkami :) Ej, kako me Uri pozna, rada hodim k njej na kavico. 

Tamali se je takoj domislil, da bo tudi letos imel na vrtu svoje rože, svoj kotiček, tako kot lansko leto. Prišel je z mano na vrt in določila sva kotiček. Posadil je rožce iz luškanga škrtočka in zraven na veliko govoril, da bi mi lahko imeli rože in vrt urejene v takem baročnem stilu (ooo, le v kateri epizodi Galileja je pa to videl...). Vprašala sem ga kakšen pa je ta baročni stil? "...to je takšen zelo lepo urejen vrt,..če hočeš točno to videt, lahko potem gor poguglaš - baročni vrtovi, pod slike, pa boš videla. "

Naš vrt je daleč od urejenosti, tudi tiste v običajnem pomenu besede. Obljubila sem si, da bom letos bolj pridna. Komaj čakam da vam pokažem vse cvetove, ki se bodo razvili in zrasli iz semen vrečke presenečenja. 

Na vrtu

Zapis včerajšnega dneva po Zofkinem dnevu, ko se je nepreklicno končala era slabega vremena, kamina, dodatne debele odeje na že poletno preoblečeni postelji. Zaradi višje sile, ga objavljam šele danes, saj smo včeraj ostali brez interneta, televizije, ekranov. Potem ko je D. pregledal vse kable po bajti, klical operaterja, nazadnje preveril še kabel v hišo in je minilo že celo popoldne in ni podnujno pokosil trave,  smo ugotovili, da so gasilci pri sosedovi hiši ob sečnji visokih smrek poškodovali kabel. 

Bilo je toplo, posadila sem nekaj sadik, dosadila peteršilj, korenje, semena rožic in Anjine make, se najedla redkvic, tu in tam pozobala drobnih gozdnih jagod posejanih po vrtu. 

Lep,  sončen majski dan mladega poletja.

Obrobni trak - (2) - poševni trak

Obrobni trakovi so običajno poševni trakovi, kar pomeni, da so rezani pod kotom 45stopinj. Na tak način je šivanje traku lažje in je obvezno pri šivanju v krivuljo, v krog ipd. Tako urezan trak je raztegljiv, zato je šivanje lažje.

Postopek za obrobni trak je zapisan v prejšni objavi.

Priprava šivanja za poševni trak.
Tokrat točko - 1. nadomestimo s točko 1a.

1a: Kos blaga iz katerega želimo sešiti trak, prepognemo po diagonali.

Diagonalo ponono prepognemo, do dolžine, ki jo premore naše ravnilo. Sama trakove urežem z okroglim nožem. Če bi želeli to rezati s škarjami, je potrebno, da narišemo pred tem črte, po katerim bomo natančno urezali trakove.

 Z okroglim nožem, s pomočjo dolgega ranila gre razrez expresno hitro.

 Sledimo točki 2-9 iz prejšne objave. Vse trakove lično pospravimo.

Obrobni trak

Obrobne trakove navadno sešijem kar sama. Ti so lahko navadni - ravni ali pa poševno urezani. Danes na kratko, v devetih slikah o ravnem obrobnem traku.


1. Trakove narežemo po dolžini.

 2.  Vse trakove sešijemo skupaj v dolg trak. Trakova položimo v pravem kotu, lice na lice.  Sešijemo po diagonali.

 3. Održemo ob šivu.

 4. Porežemo vogalčke, razlikamo šive.

 5. Trak zalikamo na polovico.

 6. Z obeh strani jih zalikamo do označene polovice.

 7. Trak ponovno zalikamo po sredini, po obeh robovih, po obeh straneh, ki segajo do polvice.

8.  Prejšno tri točke lahko izpustimo, če uporabljamo pripomoček za obrobe. Trak vstavimo v pripomoček in na drugi strani sproti likamo, pripomoček pa počasi vlečemo iz desne proti levi. 

 9. Trak previdno in lično navijemo na kartonček.

Portugal

Eurovizijo sem prvič  v celoti poslušala po radiu, v družbi Vala 202, Mihe Šaleharja in njegove družbe. Super je bilo in v taki družbi sem brez zdolgočasenosti komot počakala do konca. 
Šalehar  pravi, da prihaja "era po Portugalcu".
Dobra muzika je to. Za ta pozen večer, noč, še kako paše. Lahko noč.

April v Maju

 

Aprilski dež sredi maja.  Sonce ima že zelo veliko moči in lahko hitro prebije oblake. A ti se ne dajo kar tako.  Vsi skupaj se hitro skregajo med sabo.

Zakurila sem v peči. Prijetno toplo je.  Poslušam glasbo in grmenje,  tudi bliska se. Domov je prišla mlajša hčera, starejše ta vikend ne bo. Tamala mi seveda ne skoči v objem. Njen petkov ritual je, da se zapre v kopalnico, vžge kalorifer, počepne zraven, da jih piha v faco in brska po mobiju, instagramu. Pravi, da je v šoli vse OK. Ne da se ji govoriti in želi samo, da jo pustim pri miru.  Pomislim na to, da dijaki v dijaškem domu najbolj pogrešajo samost, biti sam za nekaj časa, brez nikogar zraven, ne v sobi, ne pred kopalnico, za učno mizo ali v jedilnici.
Tavelika se danes iskreno veseli petke pri eseju. "Še devet testov do konca, mi napiše v smsju.
Ko bo vse to mimo, bodo prišli tudi pravi pomladno poletni dnevi,  ji odpišem nazaj.

Malha

Brskam po starih fotkah. To je ena malha, ki je še nisem pokazala in sem se hkrati spomnila, da mi je naročila hčerka isto takšno, le da bo v črnem.
Velika borša, ki je sešita tako, da se praktično spravi. Ta je tudi recikliranka, iz stare zavese.

Ob majski polni luni

Že dan prej nisem mogla zaspati,  premetavala sem se vso noč. Zakrivila sem njo, polno luno, ki sem jo v njenem popolnem stanju že večkrat zasačila, da spet dežura. Včeraj zvečer sem prosila Dragega, da mi skuha "tisti čaj ki zadane za spat" -  domača melisa+materina dušica. Preverjeno zelo pomaga. Kmalu sem postala kar prijetno omotična, zaspana, dobro sem spala.
A danes se je kar dogajalo. Hčera bi rekla, da ima kdo "fleš", da "se mu fleša",... lahko bi začela objavljat slovarček tega besedišča milenijskih otrok... Vzadnjič sta mi punci na dolgo razlagale, pa mi na koncu nista znali do konca razložiti... in še danes ne razmumem, v kakšnem kontekstu se reče - da je kdo - oz. sta dva v "friend zone". Ko bom razumela in po dodatnih pojasnilih mogoče lahko obrazložim.
V službi nam je šef danes prinesel lolipopse in v trgovini sem srečala enega moža, ki ga navadno nikoli ne srečam na placu ali kje drugje v kraju. Zanimivo pa je, da sem ga nedavno skoraj vsakič srečala na poti v Predela.  Ta mož je bolj tihe sorte, zelo malo govori, danes mi je pa kar v trgovini pripovedoval, da je šel naslednji dan spet v Predela in da je bilo dosti boljše kot tisti dan, ko ni šlo nikamor in ko ga je že resno zaskrbelo kaj je z njegovo kondicijo.

Tudi sama sem se danes kljub sicer dobremu spancu počutila takomalolunasto, sitno, nezbrano. Popoldan sva se z Dragim nasmejala našemu kolesarju, ki je v cilju etape Gira zmagovalno dvignil roke, misleč da je že konec dirke, v resnici pa je bilo do konca še en krog. Nasmeh in sreča na obrazu kolesarja je bila popolna a je kmalu najbrž sledila kakšna huda kletvica. Ooo, kako bi jaz zaklela:"ma kaka mona". No vidiš, pa boš rekel, da luna ne trka, sem rekla Dju, ko sva si skupaj ogledala pravi konec dirke in so v posnetku ponovno pokazali našo nesrečno dušo.
Pozno popoldan sem morala malo na zrak, hoditi, razkaditi glavo in noge. Skozi gozd. Bil je že večer. Že takoj na začetku sem zagledala skropucalo na veliko prerite zemlje ob poti,.. a sem zbrala pogum in kar malo zaklela sama pri sebi  "ma saj jih ne bo, teh prascev...". Šla sem naprej in potem kmalu na sredini poti, ene dobrih 10 metrov stran od mene zagledala kar veliko mačko, risa. Postavil se je v tisto pozo, ko se mačka prestraši in se nikamo ne premakne. Dolgo je stal tako, enako nepremično tudi jaz. Naredim tri kratke korake naprej, misleč, da nekam zbeži,  a se sploh ne premakne. Naredim tri korake nazaj in še pet korakov nazaj, zverca z prikupno ošiljenimi ušesi se še vedno ne premakne. Ne grem naprej. Kar strah me poprime. Obrnem se in grem nazaj. Nazaj med travnike. Tudi živali imajo zgleda svojo luno in se jim fleša...

Dan zmage feat

Torba z medvedi

Nedolgo nazaj sem srečala sošolko od našega fanta, ki je imela za  v glasbeno šolo torbico, ki sem ji jo sešila že davno nazaj, najbrž še v času vrtca. Začudila sem se, da se torbica in oba konja samoroga še vedno sprehajata naokrog.  Videla sem, da ji je nekdo torbo podaljšal, saj vanjo niso šli veliki formati za notne knjige in mapo na klešče, ki je potrebna pri pouku glasbene teorije.
Obljubila sem ji, da ji sešijem novo torbo, da je že skrajni čas za novo. Za njen rojstni dan. 

Torba za velike note, z žepkom na zadrgo za glasbeno beležko in mobitel.

Z medvedi z dežniki, baloni in rutkami, v rdečem, za čez rame, na pas, ki se ravna v dolžino.

Reka glasbe med soboto in nedeljo

Včerajšni koncert v Ljubljani še vedno odmeva in ostaja v naših mislih in srcu. Danes smo si kar nekajkrat v posnetkih predvajali najlepše inserte in trenutke včerajšnega koncerta.

Pred dogodkom smo se sprehodili od Ljubljanici, kar naredimo vsako leto - že tretjo leto zapored, ko med pevci nastopa najstarejša hčera. Mesto je lepo, Ljubljanica prav tako mirno zeleno lepa, tudi Tamalemu je bilo všeč. Po spletu okoliščin v preteklih letih je letos prvič šel z nami na koncert.
Na koncu je bil kar zadovoljen, najbolj zato, ker je sedel na balkonu tik na bandom, kjer je kontroliral kdaj bombar vzame v roke taprave palčke in s tatom sta se potihom prerekala kaj je kitara in kaj je bas. Že pri desetih letih se deklarira za rokerja in da vam ne govorim, kako je zgledala njegova playlista  pri predmetu družba, ko so morali napisati nekaj pesmi, ki bi jih predvajali, če bi moral organizirati rojstnodnevno zabavo.
Na svoj račun je prišel 56 minut pred koncem.  In mi vsi z njim.
Mene so že prvi takti Queenov ganili do solz, na koncu smo vsi začarano obnemeli in stoje ploskali. Freddy Mercury je bil in bo le eden, nihče ga ne more nadomestiti in preseči, Montserrat Caballe pa gotovo ima konkurenco.  Freddy že dolgo poje svojo glasbo skupaj z angeli. In če si želite predstavljati in slišati kako zveni angelsko petje, poslušajte Dekliški zbor Sv. Stanislava v posnetku na spletni strani ŠKG posnetek nekje 1.20 - 1.30.

Podrobneješe iskanje v posnetku koncerta (časovnica je pisana od zadaj-desna urca)

Otroški zbor OŠAŠ (pri - 3:06:20)
- Mešani zbor sv. Stanislava ŠKG (pri - 2:56:30)
- Mladinski zbor OŠAŠ (pri - 2:44:30)
- Fantovski zbor 1. letnikov ŠKG (pri - 2:31:00)
- Študentski zbor sv. Stanislava (pri - 2:24:00)
- Dekliški zbor sv. Stanislava ŠKG (pri - 2:14:00)
- Godalni orkester (pri - 1:33:00)
- Komorni zbor Megaron (pri - 1:21:00)
- Dekliški zbor 1. letnika ŠKG (pri - 1:09:00)
- Oba zbora 1. letnikov (pri - 1:01:30)
- (Z)mešani zbor ŠKG (pri - 55:30)
- Priznanje g. Homarju (pri - 37:30)
- Nastop vseh zborov (pri - 16:30)

Glasba osrečuje! "Zakaj bi ne pel," Pevec, je skupaj pelo 400 mladih pevcev proti koncu koncerta.
Tamali je priznal, da je bilo lepo in ni mu bilo žal, da je šel z nami. No, ko sem ga vprašala, če bi tudi on pel v kakšnem takšnem zboru, je rekel, da bi bil zraven,...ampak raje v bandu :)

Čez Šuštarski most, po spomine po mladost

V Ljubljano, ljubljeno. Moje mesto. Rada ga imam. Spomin na moja najlepša študentska leta, ko sem vedno govorila, da bom tu tudi živela,... in se takrat najbolj prenajedla zarečenega kruha.
Na magistratu sta se poročila starša, na Gradu midva in kot otrok sem bila kar malo važna, da sem se rodila v Ljubljani in ne v Šempetru.
Ta vikend je praznični dan mesta Ljubljana, a mi ne gremo laufat, ne hoditi Ob žici.
Srečo bomo iskali v glasbi, v petju, skupaj s skoraj 400 mladimi in občinstvom v razprodani Gallusovi dvorani. Prenos koncerta vseh zborov in orkestra Zavoda Sv. Stanislava bo tokrat tudi v
prenosu v živo v spletnem prenosu.

Majda Sepe - Čez Šuštarski most

O maju in norveških jelenih

2014, 2015, 2016 v majskih dnevih.
Od praznično kresovitega, skozi  vsa Majska jutra do majskega rokenrola v četrto majsko leto.
Vsak dan.

Danes še malo o jelenih.

Med počitnicami sem posnetkom bolj ali manj sledila večkrat dnevno, prav tako sva s Tamalim opazovala kako se premika GPS pot in kako napredujejo. 
No, proti koncu  sem sledila le še sama, ostali so se bolj ali manj hecali z mano in mojimi jeleni. Ampak meni je bilo všeč. Sem fenica vsega skandinavskega in tovrstna slow TV je še kako popestrila moj vsakdan.
Žal ekipi ni uspelo da bi pravočasno izvedli še zadnji TV izziv, plavanje jelenov čez morje na otok. Glavni krivec za to je bilo nenavadno mrzlo vreme, mrzlo morje, ki je bilo predvsem preveč temno, vsaj tako sem razumela gugl prevod komentarjev. 
Glavni dogodek se je končal takrat, ko so prečkali glavno cesto. Takrat je bila gledanost velikanska in med komentarji sem zasledila tudi takšne iz Slovenije.
V snežnem metežu, pravi zimi so preko ceste spravili okrog 1500 jelenov. Fantastični posnetki!
Poglejte si kako je to čudovito, s čudovito glasbo od  nekje 14 minute naprej.

Šola nekoč

Danes se je po medijih dosti govoroilo o šoli. Maturantje so pisali razpravljalno razlagalni esej, šolarji nacionalno preverjanje znanja. Pojavilo se je mnogo apelov po boljši šoli, celo kritika šolskega sistema s strani učiteljev je bila kar odmevna.  Berem, da učitelji ne morejo iz NPZja učencu podeliti ocene, ker je to v nasprotju z zakonom, ki jim tega ne omogoča. Že v svetu staršev, ko smo za mnoge primere in situacije spraševali po zdravi kmečki pameti smo dobili odgovor, da to ni po pravilniku, ne v poslovniku, niti ne v načrtu...

V naših časih nismo pisali esejev, pa smo vseeno več pisali, zelo veliko v osnovni šoli. Danes prostih, domišljijskiih in literarnih spisov ne pišejo več. Poznajo pa razlagalne, razpravljalne, interpretativne in še ne vem kakšne druge eseje. Po radiu sem danes slišala dober komentar, da je pravzaprav edina negativna stran današnjega eseja ta, da ga dijaki ne morejo tipkati. Ostalo obvladajo, profesorji so se z njimi trudili kolikor je mogoče.

Danes smo 4. maja. Na ta dan se vedno spomnim  na Tita. To je datum, ki je globoko zapisan in beležen v mojem spominu.

Podpisati sem morala "podpis staršev", ker je bil Tamali spet brez domače naloge. Na nevem koliko pozabljivčkov namreč sledi "podpis". Čez počitnice je pozabil napisati in povprašati starše, stare starše o tem, kakšna je bila šola nekoč.

Najprej sem podpisala, nakar sem pomislila, da ga pošljem kar k noni, da mu pove o tem, kakšna je bila šola v zgodovinskih časih... le kaj naj mu sama povem... Takoj se premislim. Mama bi mi namreč spet solila pamet o tem, da premalo sledim fantu, da bi se morala bolj ukvarjat z njim in sem pa tja kaj pogledat, če ima vse narejeno za šolo...
Ko začnem na glas razmišljati o moji šoli me Tamali prehiti in pravi:
"No mama, nič mi ni treba na dolgo in široko govorit, ti mi kar narekuj, bova to hitro zrihtala". Prepričam ga le toliko, da najprej zapiše na grdo in kasneje prepiše s pisanimi črkami v zvezek.
Razmišljam o tem, kako gre šola iz mojih časov v zgodovino. Tako zelo drugačna je bila, bolj častna, tudi ponosna. 
Iz omare poiščem moj osnovnošolski dosje. Pokažem mu kapico in rutico, občuduje zlata odličja in vse bralne značke. Prečekira vse ocene in izračuna, da je kapica in rutka stara med 38 in 39 let.

Šola nekoč
Ko je v šolo hodila moja mama je bilo le osem razredov. V 1. razred so šli vsi, ki so bili stari sedem let. Bili so sprejeti v pionirsko organizacijo in takrat so dobili modro čepico in rdečo rutko. Za odličen uspeh so prejeli zlato značko. Ob koncu šolskega leta so dobili knjižico - Izkaz uspeha, v kateri so bile vpisane vse zaključene ocene za vsa leta osnovne šole. Pri telovadbi so morali biti vsi enako oblečeni - bele majčke in modre hlačke. Pred vsako uro so morali stoje pozdraviti učitelja, ki so jim takrat rekli tovariši in tovarišice. 

Mini torbice - miške v kiklcah

Male torbice, ki na malih punčkah postanejo čisto prav velike, mamam pa pašejo na poseben način.
Znotraj podložene z rožcami in ptički.
Za majske sprehode. Malo po soncu, malo po lužah. 

2. maja - Zgodba o ribiču

Še v duhu praznika dela razmišljam o delu danes, o kapitalizmu, sistemu, o tem,  da sem v srednji šoli imela predmet, ki se mu je na kratko reklo STM. 

Danes sem se spomnila Zgodbe o ribiču, ki jo lahko slišimo tudi kot vic o ribiču v Dalmaciji. Zgodba je celo tema na predavanjih o motivaciji in o tem kako duhovno zrasti. Pripoveduje se v zanimivi sodobni priliki in v duhovnih branjih. Mislim, da jo je v spodnjem citatu povzel prav Antony de Mello, sicer pa sem zasledila, da je originalno zapisana v delu romana, knjige nekega skandinavskega avtorja.

Bogat industrialec s Severa se je kar zgrozil, ko je našel ribiča z Juga, kako brezdelno leži poleg svojega čolna in kadi pipo.
»Zakaj nisi na morju in ne loviš rib?« je vprašal industrialec.
»Ker sem jih za danes ujel že dovolj,« je odgovoril ribič.
»Zakaj jih ne uloviš več, kot potrebuješ?« je delaj industrialec.
»Kaj pa bi počel z njimi?« je vprašal ribič.
»Lahko bi zaslužil več denarja,« mu je razložil severnjak. »Z njim bi si lahko kupil motor za svoj čoln. Potem bi lahko odrinil v globlje vode in ujel še več rib. Tako bi zaslužil dovolj, da bi si kupil najlonske mreže. To bi ti zagotovilo še večji ulov in s tem še več denarja. Kmalu bi ga imel dovolj, da bi kupil še en čoln; morda celo več čolnov. Potem bi bil bogataš kot jaz.«
»In kaj bi počel potem?« je vprašal ribič.
»Potem bi lahko počival in užival življenje,« je dejal industrialec.
»Kaj pa misliš, da delam prav zdajle?« je rekel zadovoljni ribič.

Živel 1. maj!

 John Lennon - Working class hero

As soon as you're born they make you feel small

By giving you no time instead of it all
Till the pain is so big you feel nothing at all
A working class hero is something to be
A working class hero is something to be

They hurt you at home and they hit you at school
They hate you if you're clever and they despise a fool
Till you're so fucking crazy you can't follow their rules
A working class hero is something to be
A working class hero is something to be

When they've tortured and scared you for twenty-odd years
Then they expect you to pick a career
When you can't really function you're so full of fear
A working class hero is something to be
A working class hero is something to be

Keep you doped with religion and sex and TV
And you think you're so clever and classless and free
But you're still fucking peasants as far as I can see
A working class hero is something to be
A working class hero is something to be

There's room at the top they're telling you still
But first you must learn how to smile as you kill
If you want to be like the folks on the hill

 

A working class hero is something to be
A working class hero is something to be
If you want to be a hero well just follow me
If you want to be a hero well just follow me