Matajur 27.12.2015

Navadno gremo na Matajur konec leta - na sončni vzhod. Tako je bilo konec leta 2011, pa pozdrav novem letu na zadnji dan v letu 2012 in na  Silvestrsko jutro 2013.  Spomnim se, da sva lansko leto tudi načrtovala silvestrski pohod a naju je presenetilo jutranje sneženje in sva ga zaradi cestnih razmer odpovedala.
Na zadnjo nedeljo v letu smo se na Matajur tokrat odpravili popoldne, iskat sonce, potem ko Kobarid ob dveh in deset že pade v senčni mrk.  Že ko smo se pripeljali na Livek nas je zaslepilo sonce, da sem v avtu poiskala sončna očala, voznik pa se je moral parkrat kar ustaviti, ker je videl - en velik nič, tako ga je zaslepilo nizko decembrsko sonce.  Na parkirišču je bilo veliko avtomobilov in pohodnikov, družin, tekačev, ljubiteljev fotografije.  Bili smo iz obeh strani meje. Veliko je bilo registerskih tablic goriških vrtnic, ki so pribežali iz goste megle in smoga, ki pustoši po Novi Gorici.
Z nama je šel še sine, ki je bil ponosen, ko je dosegel vrh in še bolj navdušen nad vsemi razgledi. V knjigi planinskega društva na vrhu  v cerkvici je zmanjkalo prostora za vse obiskovalce že v začetku decembra. Saj pomnite letošnjo jesen? Nič čudnega, da so popisali vse platnice in 13.12 zaključili s popisom. S sinom sva poiskala prostorček, naredila poseben kvadratek v katerega se je podpisal in zapisal datum 27.12.2015.
Morje se je kopalo v gosti megli, ki se je ponekod kot veliki cunami razlival med beneške vasi. Fantastično!
Sonce  je v ravni liniji svetilo v oči,  da sem ves čas imela na nosu sončna očala, prav tako Tamali, ki že običajno ne prenese premočnega sonca. Na vrhu pri cerkvici nas je presentil glas gonga, ki so ga najbrž prinesli iz bližnjega svetišča nižje v eni od vasi, kjer biva nekaj budističnih menihov. Pred leti je te kraje obiskal sam Dalajlama.
Skupaj z mnogimi drugimi pohodniki smo pričakali sončni zahod, se poklonili dnevu. Potem smo šli malo nižje pod vrh, do beneške koče, kjer sta dežurali sestrični in vsi drugi bratranci, ki so čakali našega fanta. Ta je tekel od vrha Matajurja do koče, cel čas.  Rekel je, da si ni mogel pomagati, da se ni mogel ustaviti, ker so noge kar same tekle...
Ta dan je bilo na Matajurju toliko obiskovalcev kot že dolgo ne.  Sestrična je rekla, da je vse šlo. Pošla je vsa jota, mineštra, pašta, palačinke. Obiskovalci so se kar pred kočo sončili v kratkih rokavih in uživali na soncu in v razgledih.
Poklepetala sem s sestričnama, ko se je sin že zabarikadiral z družbo  (drugih)bratrancev pod streho, kjer so mu poiskali prostor za nočitev. Prvič je prespal v hribovski planinski koči in bil poln pričakovanj. Poslovili smo se takoj po ognjemetu. Ta je bil največja želja najstarejšega bratranca.

Uživajte v spominskih razgledih, pa pridite kdaj na Matajur, od koder je slaba urica hoda iz italijanske strani ali tri ure hoda iz livških vasi. In oglasite se, mogoče grez z vami!

Pogled na tržaški zaliv

 Pogled proti Benetkam

Pogumno jo je mahnil v klanec in kaj hitro razkril svojo nov kapo, ki jo je dobil pod jelko pri noni

 Pogled na Krn in pogorje.

 Pogled na Stol

in naprej po pogorju Stola v Italijo. V enem kosu ga je letos prehodil moj najmlajši bratranec, v dveh kosih pa njegov oče. Velikanski podvig!

Čakajoč na sončni zahod smo opazovali svojo senco, senco Matajurja pod krnskim pogojem. 

Skrajno desno Triglav, na sredini Jalovec, levo od njega Mangrt, desno od Jalovca - ne vem, kdo ve?

 Sonce, brez oblačka modro nebo in "morje s smetano".

Gotovo je bil to dan, ki so ga nekateri izkoristili tudi za nepozabni decemberski pohod na Krn

 Pogled proti Avstriji. V sredini v belem Veliki Klek - Grosglokner, pod katerim se začne tudi prva etapa Alpe Adria Trail.

 Podpis za zgodovino. 27.12.2015, cirka 15 stopinj, nič snega daleč naokrog.

 Meditacija v soncu znotraj cerkvice

 in vibracije zunaj cerkvice.

 Pozdrav soncu.

In na svet leže senca, druge svetlobe in barve. 

Z iskricami in ognjem do ciljne črte leta dva petnjast.

Tradicionalno na Matajur

Naša dolina se je danes kopala v soncu. Od zgodaj zjutraj naprej. Še pred kosilom sem svojega ljubljanskega bratranca nagovorila in prepričala, da mora nekam, da si bo zapomnil ta dan, da mora nekam v hrib. Kot se ob koncu leta že tradicionalno spodobi sem ga peljala na Matajur po najkrajši varianti iz vasi Matajur na italijanski strani. 
Dan si bova oba zapomnila. Tudi po tem, da sva najprej kar nekaj ljudi v množici pohodnikov videla zleteti na blatu suhe trave ali zbitem snegu.Takoj so bili na riti. Slišal se je le krik in so zleteli na zadnjo plat.  Čeprav sem imela pohodniške palice, je kmalu potem kot strela iz jasnega pogrnilo še  mene in kasneje na isti način še bratranca. Odločila sva se, da bo bolje hoditi drugod kot po poti, kjer so nastajale ledene male skrite nevarne zaplate.

Boli me zapestje, malce je otečeno a hudega ne bo.

Razgledi iz vrha Matajurja so vedno čudoviti in vredni pohoda na decemberski dan.

 

v temperaturni obrat na Matajur

Že kar malo tradicionalno se pred novim letom odpravim na Matajur. Tokrat sva šli s sestrično.  Nisva šli ob sončnem vzhodu,  ampak kmalu po jutranji kavici. Snega naokrog je malo in v gorah je bilo topleje kot v dolini. V temperaturnem obratu sva v velikem klepetanju prišli na vrh.
Kako lepo se je srečati z znanci in prijatelji na ravno na poti, ko je več kot dovolj časa za klepet o vse mogočem. O familiji, o zdravju in eri po štiridesetem,  službi, šoli,  pubertetnih začetkih, o bodočih poletnih počitnicah in želji po snegu in smučanju.

Stopamo v obrat novega časa, v obrat novega leta.

Na Matajur

Izkoristili smo dan. Družinski  nedeljski pohod treh generacij, nona in none, polovice staršev in dve tretjini otrok. Tata je bil s svojim kolenom doma in nam je kuhal.  Starejša punca uživa indijansko poletje na morju.
Pravzaprav še nikoli nisem bila na Matajurju tako kot se pritiče. Sprehajalni izlet iz Beneške strani, le slabo urco do vrha planinsko namreč ne velja. Od tam navadno gremo le pozimi, tik pred Silvestrovim na Matajur.
Livek na  Kobaridom, pravzaprav vas Avsa, je vas od koder je izhodiščna točka za ornk nedeljski pohod. Dve uri in pol do vrha, skozi gozdove, preko planin in senožeti do vrha. Tamali se je spogledoval na vrh Krna, na drugo stran doline,  kamor mu že dolgo obljubljamo, da ga bomo končno peljali. Danes je dokazal, da ima kondicije več kot dovolj.

Moja občina

Našo občino obdajo tri veliki hribi in gore. Matajur,  Stol in seveda najvišji Krn. Matajur je bolj beneški, pripada Livškim vasem in njihovemu koncu. Stol je seveda Kotarski, pripada Breginjskemu kotu in iz njegovega vrha seže pogled na Nadižo in do najbolj zahodne vasi naše države, Robidišče. Na Krn smo vsi ponosni, a najbolj seveda vsi iz Dežele, Drežiškega konca in vasi izpod Krnom ter tistih vasi, ki jim pravimo vasi na sončnem bregu reke Soče.
Soča je najbolj mogočna reka. Po njej nosi ime dolina in prisvajamo si jo vse tri posoške občine. Zato se tudi skupaj imenujejo Posočje.  Nadiža je najbolj topla rekla v naših krajih. Prav zanimivo je, da se lahko kamen in voda poleti tako zelo segreje, medtem ko se Soča nikako ne more. Idrijca je mala reka, najbolj kobariška, lokalna in na pol slepa. Takšno ime nosi le zato, ker se pri vasi Idrsko zlije v reko Sočo. Njen izvir je  pod Matajurjem, blizu vasi Staro Selo. Idrijca teče po Kobariškem blatu, ki je v času dežja neprehodo, ob suši pa reke sploh ni videt, saj na pol ponikne in se tako zelo leno premika po polju.
Meja z bovšo občino je trnovski klanec, Trnovo ob Soči pa nima nobene veze s Trnovsko planoto, ki je na goriškem koncu. Blizu vasi Kamno, ki je meja s tolminsko občino stoji griček ob reki Soči, Sveti Lovrenc. Tam je pokopan naš največji pesnik,  Simon Gregorčič. Od tam je čudovit pogled na našo dolino. Robič je zadnja vas na poti v Italijo in enako se imenuje tudi mejni prehod, ki je trenutno odprt le za nekaj ljudi, ki se vozijo dnevno na delo v Italijo.

Z jutrišnjim dnem se vsled korona dekretov lahko sprehajamo in gibamo le v domači občini.
Lahko bi vam še kaj zapisala. O Svetem Antonu nad Kobaridom,  muzeju 1. svetovne vojne, skritih kanjonih Nadiže, Napoleonovih mostovih, o hišnem hribu v Prdela, o planinah, siru, kozah in ovcah, skritih rovih prve vojne, kako je bilo ob potresu in kako je vsakič ob povodnji,... o vseh znanih gostilnah, adrenalinskih športih in kolesarski poteh.
Na svidenje v naši dolini! Do takrat pa ostanemo doma, vsak v svoji občini!

Puhna luna

Puhna luna
Kakšna luna?
Tako in pravilno "po naše" znamo zaviti samo v našem koncu in še malo okoli po Soči gor in dol.
Nikoli vam ne rata, da bi pravilno ponovil Ljubljančan, Gorenjc,... Ni šans. Ne obvladate širokih ojev in ujev in polujevinojev.

Pravijo da polna luna deluje dva dni prej in dva dni potem.

Tamala sredi belega dneva, na zadnjo septembersko nedeljo prepeva: I am dreaming of a white Christmas... Na ves glas. Zraven potegne še Tavelika. In še malo poplesujeta zraven, mahata z rokami, kot da bi padal sneg...Obe kmalu najdem v sobi v sestavljanju origami figuric, ki jih zlagata po Karlovem kožuščku.

Medtem ko Tamala rešuje množico računov iz matematike se  pozibava  po stolu, glava buta gor in dol in ona prepeva: Nismo čisti smo samo oprani, v naših prsih bijejo možgani,.. 

Ojej.

Potem je končno prišla.
Naša puhna luna, ki je s svetlobo razbijala v okno spalnice. Tamala je bila s sosedo zmenjena ob štirih. Ob štirih zjutraj, ko bosta pili vroč kakav, in gledali polno luno, rdečo krvavo luno in lunin mrk.
Ker punca sredi noči ropota kot sredi belega dne se zbudi še mož, ki ga izpod odeje vprašam, če je oblačno ali jasno. "Kristalno jasno," pravi. In vstanem še jaz. In zbudimo še Tamalega, ki je že zvečer cvilil,... da bi tudi on rad videl lunin mrk,... da naj ga zbudimo, ker on hoče to nujno videt...
V trenutku je bil zbujen. Čez pižamo sem mu nadela zimsko bundo in ga peljala na balkon. Počakala sem, da jo je sam našel na nebu, ko je naglas rekel "uauuuuu".
Kmalu se je vrnil v posteljo. Izprosil si je " a lahko grem v vajino?". Skupaj smo zadremali do jutra.

Tamala in soseda pa sta še naprej klepetali, ropotali in pili vroč kakav. Dokler se luna spet ni v celoti narisala na nebo in kmalu legla za Matajur.

Kobariški Stol

Nedelja je bil čudovit dan, ki je bil končno pisan za hribe. Dan, ko ni bilo nobene možnosti, da bi nas že zgodaj popoldne presenetila (ta za letošnje poletje sicer ni prava beseda)  ploha in nevihta, kar je bilo pravilo za ves teden pred nedeljo.
Veliki pohod, ki sem ga načrtovala že par let, pa kar ni bilo pravih pogojev, časa in prilike. Kobariški Stol (1673 n.m), katerega pot sva prehodila se razteza od Kobarida, do krajnega roba Slovenije na zahodu, v Breginjski kot in mnogi mu pravijo tudi Breginjski Stol. Sicer pa je greben Stola v celoti (do Humina-Gemone v Italiji) najdaljši greben v Julijskih Alpah in je dolg 34 kilometrov.

Kobariški plac sva zapustila nekaj minut pred osmo zjutraj in se na izhodiščno točko v Kobarid vrnila ob šesetih zvečer.
Oba se sicer strinjava, da je časovnica okrog 4 ure za tovrsten podvig prekratka časovnica ali pa pisana bolj za profesionalce kot običajne rekreativne pohodnike. To so pisali tudi v komentarjih na Hribih.  Najino časovnico sva tako predvidevala kot daljšo in na koncu dosegla cilja v obe smeri skladno s pričakovanji: deset ur hoje in noge niso bile še nikoli tako utrujene...

Kobarid je  kraj med mnogimi hribi in gorami. Na južni strani je  Matajur, ki ga po italijanski - najkrajši možni poti dosežem običajno pozimi ob koncu leta in iz katerega je čudovit razgled čez kotlino na drugo stran, na drugo goro, pogorje, na Stol. Najveličastnejši in najvišji je seveda Krn in blizu tam nekje vstane zjutraj sonce. Na Krn se je v nedeljo odpravila mlajša hčera s prijateljico in njenim očetom. Glavna novica in odgovor na vprašanje "kako je bilo",  je bila velikanska množica turističnih pohodnikov, ki so v tankih majčkah zmrzovali na vrhu Krna. V letošnjem avgustu so v gorah tako rekoč zimske temperature, ki ob vetru še bolj pokažejo svojo neizprosnost.

Iz Kobarida se najprej pot močno dvigne do Prdel - Babe, ki so krajevni hrib mnogih občanov, ki v povprečno slabi uri  dosežemo točko na višini okrog 800 n.m. Do vrha Huma (1015 n.m), je še zelo strmo a kmalu potem se začne čudovita meditacijska hoja, brez velikih vzponov. Vso pot so naju spremljali mnogi padalci, ki jim je Stol nad Breginjem še kako pri srcu.
Cilj - TV oddajnik na vrhu,  je bil pretežni del poti zelo daleč, tako da je bil komaj viden.
Na planini Bošca sva natočila sveže vode in naredila zadnji horuk (1 h) do vrha.

Razgled je bil čudovit. Proti zahodu, ...na mogočni greben Stola naprej v Italijo, na drugo stran na Bovško, na pogorje Kanina, na Julijce (le Triglav je bil v oblakih), preko Soče na Krasji vrh, do Krna, pa spet preko Soče okrog do razsežnega Matajurja, daleč do morja, preko Nadiže do Mije nazaj do našega oblaka in nekaj pohodnikov, ki smo se zbrali na vrhu. 

Božansko... in Angležinja, ki je bila z nama na vrhu je bila tako vidno srečna...

Na vrhu je bilo kar hladno in potrebno se je bilo dodatno obleči, še posebej zato ker je velikanski oblak zagotavljal še lepšo, bolj čarobno svetlobo.
Odpravila sva se nazaj. Brezskrbno. Imela sva čas, nikamor se nama ni mudilo. Dan je bil še dolg, vreme zagotovljeno, dobra volja tudi.  Ob poti sva nabrala neke vrste divjo kumino, ki je močno dišala in jo pospravila kar v večjo vrečke za sendviče, ki sva jih pojedla za popoldansko malico. 
Ko sva dospela na točko, od koder se že lepo vidi na Kobarid, sem Dragemu rekla, da "sem mislila, da bo bolj hudo in naporno...". Ko sva se počasi spuščala v Kobarid po eni sami veliki strmini, ki ji je zimski žled zadal hud udarec sem mu odvrnila, da vzamem izjavo z vrha Huma nazaj. To je bil moj najhujši povratek v dolino, ko so noge in kolena hudo zapekla in povrhu tudi zrak ni bil več tako bister in svež kot na višini 1200 metrov.

Lepo je v hribih, lepo je biti visoko nad vsakdanjimi stvarmi, ko si bližje oblakom, kjer moja hčera verjame, da so nebesa. Gotovo je nekaj na tem. Človek se višje in bližje oblakom počuti res tako lepo, božansko. 

Pogled iz grebena Stola proti vzhodu, proti Krnu in Soški dolini.

Nadiža, ki se vije okrog Mije, proti Italiji

Na Starijski planini

Čudovit in vremensko varen dan za pohodništvo

Na planini Bošca, pogled proti Kaninskemu pogorju

Tako blizu oblakov

Še urco do vrha, do (polovice) cilja

Greben Stola se nadaljuje naprej v Italijo

Na planini Bošca

Soška dolina in pogled na Bovško stran, proti severu

Stol je tudi raj za gorske kolesarje

Pogled iz  Starijskega vrha po Soči, proti Tolminu, desno Kolovrat.

Mogočno in razsežno pogorje Matajurja

Sladka in dišeča kumina

Bivak Hlek za katerga lepo skrbijo Krejci (vaščani Kreda ob Nadiži)

Pogled na pogorje Krasjega vrha (ki skupaj s Sočo meji Bovško in Kobariško), proti Julijcem.

Čudovite rožce povsod

Pogled, ki seže od Nadiže,..do morja

Tik pred končnih ciljem, nazaj doma, kjer je najhujša strmina in so vidne posledice moči narave.

Greben Stola, ki sva ga prehodila.

in najin nedeljski vrh.