Oktobrski vrh Krna

Najprej sem razmišljala, da bi dala objavi naslov, kar "brez besed"...ampak v hribih je bilo včeraj res tako čudovito lepo, kot že dolgo ne. Zgoraj je bilo še topleje kot v dolini, spodaj pod nami smetana, ki je na jugu, proti morju ostajala ves dan, na severu pa je bilo kristalno jasno tudi po dolinah. Šli smo na Krn, iz vasi Krn oz.  Planine Kuhinja "naokoli",  t.j. do Planine Leskovca,  proti Rdečemu robu, do Jezera v Lužnici, se povzepli na Batognico in od tam naprej dalje na naš Krn.
Ker smo vedeli, da je vremenska napoved sto procentna, ker sva se v družbi prijateljev zabavala in sem s sošolko, ki jo srečam dvakrat letno, na veliko klepetala,  se nam v dolino ni mudilo. Uživali smo na soncu, se razgledovali z vrha po ostalih vršacih naokrog,...  in na koncu na vrhu pri koči na klopcah celo malce zadremali. Pohodnikov je bilo kar veliko, nekaj domačinov in ostalih hribovskih navdušencev iz Koroške, Štajerske in bližnje Italije. Vračali smo se po Krnski plošči, ki je zares fascinanta a tako zahrbtna. Če se po njej vzpenaš imaš kočico, da bi jo kar z roko prijel,.. pa se pot ne konča in ne konča in vedno bolj strmo gre v breg... Tudi v dolino je poti po plošči kar precej, a ko prideš do planin,...ej... tam kjer je trava tako mehka, ... "brez besed ..." ... v dolino smo se vrnili, ko se je začel delati prvi mrak na zahodu, ko so na planine padle prve rosne meglice...In takrat,  kmalu potem, postaneš tako prijetno utrujen,... in greš zgodaj spat in spiš dobro in dolgo v nedeljsko jutro, ki prinaša še en tak čudovit sončen dan.