niti za srečo: Kobariški Stol

Nedelja je bil čudovit dan, ki je bil končno pisan za hribe. Dan, ko ni bilo nobene možnosti, da bi nas že zgodaj popoldne presenetila (ta za letošnje poletje sicer ni prava beseda) ploha in nevihta, kar je bilo pravilo za ves teden pred nedeljo.
Veliki pohod, ki sem ga načrtovala že par let, pa kar ni bilo pravih pogojev, časa in prilike. Kobariški Stol (1673 n.m), katerega pot sva prehodila se razteza od Kobarida, do krajnega roba Slovenije na zahodu, v Breginjski kot in mnogi mu pravijo tudi Breginjski Stol. Sicer pa je greben Stola v celoti (do Humina-Gemone v Italiji) najdaljši greben v Julijskih Alpah in je dolg 34 kilometrov.

Kobariški plac sva zapustila nekaj minut pred osmo zjutraj in se na izhodiščno točko v Kobarid vrnila ob šesetih zvečer.
Oba se sicer strinjava, da je časovnica okrog 4 ure za tovrsten podvig prekratka časovnica ali pa pisana bolj za profesionalce kot običajne rekreativne pohodnike. To so pisali tudi v komentarjih na Hribih. Najino časovnico sva tako predvidevala kot daljšo in na koncu dosegla cilja v obe smeri skladno s pričakovanji: deset ur hoje in noge niso bile še nikoli tako utrujene...

Kobarid je kraj med mnogimi hribi in gorami. Na južni strani je Matajur, ki ga po italijanski - najkrajši možni poti dosežem običajno pozimi ob koncu leta in iz katerega je čudovit razgled čez kotlino na drugo stran, na drugo goro, pogorje, na Stol. Najveličastnejši in najvišji je seveda Krn in blizu tam nekje vstane zjutraj sonce. Na Krn se je v nedeljo odpravila mlajša hčera s prijateljico in njenim očetom. Glavna novica in odgovor na vprašanje "kako je bilo", je bila velikanska množica turističnih pohodnikov, ki so v tankih majčkah zmrzovali na vrhu Krna. V letošnjem avgustu so v gorah tako rekoč zimske temperature, ki ob vetru še bolj pokažejo svojo neizprosnost.

Iz Kobarida se najprej pot močno dvigne do Prdel - Babe, ki so krajevni hrib mnogih občanov, ki v povprečno slabi uri dosežemo točko na višini okrog 800 n.m. Do vrha Huma (1015 n.m), je še zelo strmo a kmalu potem se začne čudovita meditacijska hoja, brez velikih vzponov. Vso pot so naju spremljali mnogi padalci, ki jim je Stol nad Breginjem še kako pri srcu.
Cilj - TV oddajnik na vrhu, je bil pretežni del poti zelo daleč, tako da je bil komaj viden.
Na planini Bošca sva natočila sveže vode in naredila zadnji horuk (1 h) do vrha.

Razgled je bil čudovit. Proti zahodu, ...na mogočni greben Stola naprej v Italijo, na drugo stran na Bovško, na pogorje Kanina, na Julijce (le Triglav je bil v oblakih), preko Soče na Krasji vrh, do Krna, pa spet preko Soče okrog do razsežnega Matajurja, daleč do morja, preko Nadiže do Mije nazaj do našega oblaka in nekaj pohodnikov, ki smo se zbrali na vrhu.

Božansko... in Angležinja, ki je bila z nama na vrhu je bila tako vidno srečna...

Na vrhu je bilo kar hladno in potrebno se je bilo dodatno obleči, še posebej zato ker je velikanski oblak zagotavljal še lepšo, bolj čarobno svetlobo.
Odpravila sva se nazaj. Brezskrbno. Imela sva čas, nikamor se nama ni mudilo. Dan je bil še dolg, vreme zagotovljeno, dobra volja tudi. Ob poti sva nabrala neke vrste divjo kumino, ki je močno dišala in jo pospravila kar v večjo vrečke za sendviče, ki sva jih pojedla za popoldansko malico.
Ko sva dospela na točko, od koder se že lepo vidi na Kobarid, sem Dragemu rekla, da "sem mislila, da bo bolj hudo in naporno...". Ko sva se počasi spuščala v Kobarid po eni sami veliki strmini, ki ji je zimski žled zadal hud udarec sem mu odvrnila, da vzamem izjavo z vrha Huma nazaj. To je bil moj najhujši povratek v dolino, ko so noge in kolena hudo zapekla in povrhu tudi zrak ni bil več tako bister in svež kot na višini 1200 metrov.

Lepo je v hribih, lepo je biti visoko nad vsakdanjimi stvarmi, ko si bližje oblakom, kjer moja hčera verjame, da so nebesa. Gotovo je nekaj na tem. Človek se višje in bližje oblakom počuti res tako lepo, božansko.