Matajur 27.12.2015

Navadno gremo na Matajur konec leta - na sončni vzhod. Tako je bilo konec leta 2011, pa pozdrav novem letu na zadnji dan v letu 2012 in na  Silvestrsko jutro 2013.  Spomnim se, da sva lansko leto tudi načrtovala silvestrski pohod a naju je presenetilo jutranje sneženje in sva ga zaradi cestnih razmer odpovedala.
Na zadnjo nedeljo v letu smo se na Matajur tokrat odpravili popoldne, iskat sonce, potem ko Kobarid ob dveh in deset že pade v senčni mrk.  Že ko smo se pripeljali na Livek nas je zaslepilo sonce, da sem v avtu poiskala sončna očala, voznik pa se je moral parkrat kar ustaviti, ker je videl - en velik nič, tako ga je zaslepilo nizko decembrsko sonce.  Na parkirišču je bilo veliko avtomobilov in pohodnikov, družin, tekačev, ljubiteljev fotografije.  Bili smo iz obeh strani meje. Veliko je bilo registerskih tablic goriških vrtnic, ki so pribežali iz goste megle in smoga, ki pustoši po Novi Gorici.
Z nama je šel še sine, ki je bil ponosen, ko je dosegel vrh in še bolj navdušen nad vsemi razgledi. V knjigi planinskega društva na vrhu  v cerkvici je zmanjkalo prostora za vse obiskovalce že v začetku decembra. Saj pomnite letošnjo jesen? Nič čudnega, da so popisali vse platnice in 13.12 zaključili s popisom. S sinom sva poiskala prostorček, naredila poseben kvadratek v katerega se je podpisal in zapisal datum 27.12.2015.
Morje se je kopalo v gosti megli, ki se je ponekod kot veliki cunami razlival med beneške vasi. Fantastično!
Sonce  je v ravni liniji svetilo v oči,  da sem ves čas imela na nosu sončna očala, prav tako Tamali, ki že običajno ne prenese premočnega sonca. Na vrhu pri cerkvici nas je presentil glas gonga, ki so ga najbrž prinesli iz bližnjega svetišča nižje v eni od vasi, kjer biva nekaj budističnih menihov. Pred leti je te kraje obiskal sam Dalajlama.
Skupaj z mnogimi drugimi pohodniki smo pričakali sončni zahod, se poklonili dnevu. Potem smo šli malo nižje pod vrh, do beneške koče, kjer sta dežurali sestrični in vsi drugi bratranci, ki so čakali našega fanta. Ta je tekel od vrha Matajurja do koče, cel čas.  Rekel je, da si ni mogel pomagati, da se ni mogel ustaviti, ker so noge kar same tekle...
Ta dan je bilo na Matajurju toliko obiskovalcev kot že dolgo ne.  Sestrična je rekla, da je vse šlo. Pošla je vsa jota, mineštra, pašta, palačinke. Obiskovalci so se kar pred kočo sončili v kratkih rokavih in uživali na soncu in v razgledih.
Poklepetala sem s sestričnama, ko se je sin že zabarikadiral z družbo  (drugih)bratrancev pod streho, kjer so mu poiskali prostor za nočitev. Prvič je prespal v hribovski planinski koči in bil poln pričakovanj. Poslovili smo se takoj po ognjemetu. Ta je bil največja želja najstarejšega bratranca.

Uživajte v spominskih razgledih, pa pridite kdaj na Matajur, od koder je slaba urica hoda iz italijanske strani ali tri ure hoda iz livških vasi. In oglasite se, mogoče grez z vami!

Pogled na tržaški zaliv

 Pogled proti Benetkam

Pogumno jo je mahnil v klanec in kaj hitro razkril svojo nov kapo, ki jo je dobil pod jelko pri noni

 Pogled na Krn in pogorje.

 Pogled na Stol

in naprej po pogorju Stola v Italijo. V enem kosu ga je letos prehodil moj najmlajši bratranec, v dveh kosih pa njegov oče. Velikanski podvig!

Čakajoč na sončni zahod smo opazovali svojo senco, senco Matajurja pod krnskim pogojem. 

Skrajno desno Triglav, na sredini Jalovec, levo od njega Mangrt, desno od Jalovca - ne vem, kdo ve?

 Sonce, brez oblačka modro nebo in "morje s smetano".

Gotovo je bil to dan, ki so ga nekateri izkoristili tudi za nepozabni decemberski pohod na Krn

 Pogled proti Avstriji. V sredini v belem Veliki Klek - Grosglokner, pod katerim se začne tudi prva etapa Alpe Adria Trail.

 Podpis za zgodovino. 27.12.2015, cirka 15 stopinj, nič snega daleč naokrog.

 Meditacija v soncu znotraj cerkvice

 in vibracije zunaj cerkvice.

 Pozdrav soncu.

In na svet leže senca, druge svetlobe in barve. 

Z iskricami in ognjem do ciljne črte leta dva petnjast.