Tradicionalno na Matajur

Naša dolina se je danes kopala v soncu. Od zgodaj zjutraj naprej. Še pred kosilom sem svojega ljubljanskega bratranca nagovorila in prepričala, da mora nekam, da si bo zapomnil ta dan, da mora nekam v hrib. Kot se ob koncu leta že tradicionalno spodobi sem ga peljala na Matajur po najkrajši varianti iz vasi Matajur na italijanski strani. 
Dan si bova oba zapomnila. Tudi po tem, da sva najprej kar nekaj ljudi v množici pohodnikov videla zleteti na blatu suhe trave ali zbitem snegu.Takoj so bili na riti. Slišal se je le krik in so zleteli na zadnjo plat.  Čeprav sem imela pohodniške palice, je kmalu potem kot strela iz jasnega pogrnilo še  mene in kasneje na isti način še bratranca. Odločila sva se, da bo bolje hoditi drugod kot po poti, kjer so nastajale ledene male skrite nevarne zaplate.

Boli me zapestje, malce je otečeno a hudega ne bo.

Razgledi iz vrha Matajurja so vedno čudoviti in vredni pohoda na decemberski dan.