Trikolorka

Imamo novo mačko. Najdenček, zavrženček, na začetku grozno jokajoča a najbolj pogumna mačka kar smo jih imeli.
Ste že slišali za Calico cat  ali trikolorko? Ko sem sestri poslala fotografijo je napisala, da imamo tipično calico mačko, zelo lepih barv.
Kličemo jo kar Kaliko, sicer pa ima še eno ime in bomo še videli, katero bo prevladalo :). Otroci so jo začeli klicat kar Dosada.  Ker je res najbolj dosadna mačka kar smo jih imeli. Dragi pravi, da je tipično po babje sitna in težitežiteži, ničesar se ne boji in je vztrajna, tudi po tem, ko jo že v peto dislociraš, saj se še kar naprej hoče igrati s prsti na nogah in grizljati nogavice.
Mislim, da smo se kar precej razvadili, da je naš Karl najbolj skuliran maček na svetu. Ona pa temu ogromnemu kul mačku skače za vrat tudi po tem,  ko že parkrat pihne vanjo.  Neprestano se hoče preganjati z njim, njemu pa se seveda sploooh ne ljubi. Kmalu mu je vsega dovolj in zbeži pred njo.

Reči za v kuhinjo

V Kobaridu se je v začetku oktobra odvijal Jestival okusov. Lokalni praznik v katerem se predstavi gostinska ponudba našega konca tokrat ni bil samo lokalni, saj se je reklama vrtela celo po nacionalnem radiu in prišlo je res veliko ljudi.
Za uvod v našo novo sezono kluba - NITKE, v katerem smo zbrane ljubiteljice ročnih del, smo se zato odločile, da pripravimo nekaj izdelkov in reči za v kuhinjo.
In kaj spada v to skupino in je lahko sešito, kvačkano,.. iz cikla ročnih del?
Seveda so glavne in nepogrešljive prijemalke (pri nas jim rečejo čepini). Po klepetanju z ženskami sem ugotovila, da so eni čepini za rabo, drugi pa so narejeni samo in izključno za okras in krasijo kuhinjo. Sovpadati morajo na kuhinjske ploščice in pohištvo kuhinje. Ops, jaz takšnih v svojih kuhinji nimam ;)
V cikel reči za v kuhinjo spadajo tudi  podloge za vročo posodo. Nadja je izdelala zanimivo varianto takšnega izdelka  v tehniki makrameja. 
Vedno bolj trendovske postajajo ekološke vrečke za sadje in zelenjavo, ki so sešite iz zaves. Sešile smo tudi bombažno-lanene vrečke za kruh, ki jih nekatere uporabijo tudi za začimbe in čaje, lipovo cvetje in podobno. Seveda ne smejo manjkati vrečke za trgovino, tudi takšne, ki se simpatično zapakirajo v svoj žep. V kuhinjo spada še predpasnik.
Vse izdelke smo podarile osnovnošolcem, da jih bodo podarili, zamenjali-prodali za prispevek za izlet ali šolski ples. Vesele smo, da nas v svojih prostorih gosti naša šola, s katero rade sodelujemo.

Prijemalke- čepini. Največ jih je kvačkanih, nekaj sešitih. Te se lahko uporabi tudi kot podloga za vročo posodo, ki je še bolj hvaležna kot gosto zvezena v tehniki makrameja.

Vrečke za sadje in zelenjavo se uporabijo lahko za nakupe v trgovini. Na tak način tudi resno pokažemo svojo ekološko osveščenost, saj se izognemo plastičnim vrečkam, ki jih trgovine na oddelku s sadjem še vedno ohranjajo. Vrečke pridejo zelo prav tudi v hladilniku, ko sadje in zelenjava še vedno dovolj dobro diha,  dosti bolje kot v plastiki, kjer rada hitro zaplesni.

Vrečke za trgovino sešite v kombinaciji z žepom v katerega se lepo pospravijo.

Pospravljene vrečke v žepku so še kako dobrodošle v vsaki ženski torbici.

Vrečke za kruh in začimbe.

Predpasnika za mlade in stare, fante ali punce.

O vseh zamujenih objavah - Berlin

Odločila sem  se, da bom cel teden objavila en zapis.
Kar tako.
Ker sem prej zabušavala. 
Ker je oktober recimo moj mesec. 
Ker se je nabralo kar nekaj zamujenih objav in imam kar nekaj novic.

Nocoj sem se spomnila intervjuja s hčero in njeno dobro prijateljico, ko sem ju za objavo  London v avgustu 2o15 vprašala, zakaj v London in ne v Berlin.

V letošnjem septembru se je tokrat s fantom odpravila v Berlin. Intervjuja z njima nisem naredila, mogoče ju še prepričam in naredim update k objavi :)
Sledi nekaj fotografij, ki sem jih dobila, samo zato ker sem sitnarila, da bom naredila kratko objavo.

sončna in senčna stran

Dnevi v oktobru minevajo. Minevajo leta zapisana ob osmem oktobru in včasih moram računat koliko jih že štejem?

nepreklicno približevanje petici

Zanemarjam in odlašam z zapisi tukaj. Občudujem disciplino mnogih od vas, ki beležite moj praznik, mi pišete čestitke. Hvalahvala! Čestitke govorijo o sanjah. Ena čestitka je v zelenih listih monstere. Roža, ki sem jo pomladi iskala za hčero. Našla sem jo. Navdušeno uspeva. Moderna roža postaja. Mnogi slikajo tihožitja z njo. Videla sem jo že vsepovsod. Spomnim se na ptiče flamingote, ki so bili prav tako modni hit. Sedaj iščem še druge monstere. Medium in small varianta ali kakšna čisto nova posebna. Ena druga čestitka ima upodobljen lovilec sanj. Pravljično. Verujoče. Spomnim se na Tamalo, ko je bila majhna in kar naenkrat ni več mogla zaspati in spati. Starejša sestra je takrat od sošolke dobila v dar lep lovilec sanj.  Po tehtnem premisleku in mnogih nočnih prebujanjih je kar sama zavzela stališče, da potrebuje lovilec sanj. Potem bo bolje, bo sigurnosigurno pomagalo. Kupila sem ji lovilec sanj. Še danes ga ni zavrgla.

samo verjeti moraš

Teden je bil lep. Topel. Sončna sobota je bila čudovita, bolj oblačna nedelja je bila protiutež dnevu prej. Kot bi nakazovala težo novega delovnega tedna pred nami. 

potrebno bo uporabiti vse protiuteži


Razmišljam o plusih in minusih. O sončnih in deževnih dnevih. O sončni in senčni strani doline. O tem kako diši po gobah na eni strani hriba in koliko sončne moči premorejo žarki skozi gozd. O prednostih in slabosti enih in drugih. Na eni strani so gobe. Veliko jih je. V sončnem gozdu o gobah ni ne duha ne sluha. Tam se gozd sveti. Zlat je.

nimam pretirano rada gob. ne poznam jih, ne nabiram jih. A so mi všeč kot začimba, kot pika na i, da popestrijo in naredijo jed najbolj popolno,

čarobno omamno

Lep teden v sredini oktobra vam želim.

V spomin na hiške in cerkev ob morju in betinske gajete

Sešila sem etui, v katerega sem pospravila poletne spomine. Nekaj letakov, kamenčkov in prospektov iz letošnjega poletja. Maja je takoj vedela, kaj skrivam in spoznala betinske gajete. Tudi ona ima zelo lepe spomine na otok Murter in Betino, na hiške in cerkev ob morju. Tudi ona zelo rada šiva, zelo lepi izdelki nastajajo izpod njenih rok.
Poskusila sem se v risanju s šivalnim strojem. Slikice so začetniškega formata, a tudi to fazo je potrebno preiti. Tako sta nastala dva etuija, še eden za Majo in za njen spomin na mojo igrico in na najino poznanstvo.

Pohodne poti skozi Planinski raj

V naši dolini se za konec turistične sezone obeta še Festival pohodništva. Poti tod okrog je veliko, nastajajo nove, krožno turne, okrog hribov, tudi skozi naš raj pod gorami, med planinami, cerkvicami in reko.
Nocoj sem se spomnila zapisa Maje, ki sem ga dobila na svoj mail enkrat poleti,  potem ko je Maja ugotovila, kje smo preživeli letošnji dopust.

Nekaj insertov iz Majinega sporočila, v katerem tako lepo opiše trenutke na turah po hribih na bovškem, je kot nalašč za razmišljanje o pohodništvu.

Maja je napisala:

Z veseljem spremljam Vaš blog že nekaj let. Sem velika ljubiteljica krajev ob Soči, in z veseljem prebiram Vaše objave o Vašem »Planinskem raju«. Tam v Vaših koncih je res lepo. Tista bistra, šumeča in  turkizna reka pa daje krajem ob njej poseben čar.

V mesecu juniju sem prvič osvojila Krasji vrh v Polovniku. Turo sva z možem pričela v Drežniških Ravnah. Soparno jutro se je sicer sprevrglo v še bolj vroče dopoldne in popoldne, a ves trud in znoj sta bila poplačana na vrhu. Odprli so se božanski razgledi na eni strani na Bovško kotlino, na drugi strani na Kobarid in Krn. Mir in tišino sta na vrhu prijazno zmotila le beloglava jastreba, ki sta krožila nad našimi glavami. Vračali smo se mimo planine Zaprikraj, kjer smo se najprej odžejali z ledeno mrzlo vodo in potem nabavili še skuto.

In v vročih junijskih dneh smo »sopihali« še na Skutnik (Monte Guarda) nad Učjo (Italija). Odlična tura za uživat. Cel hrib od Kala do Planje je dišal od cvetja! Pravi botanični vrt.  

In kot da nam še ni bilo dovolj, smo za konec prehodili še tisto strmino iz Bovca na Javoršček. Odlična tura za vroče dni, saj pot poteka večinoma po gozdu.

Plan za letošnji dopust, ki bo v avgustu pa je pohod od Bovca do Drežnice. Potem pa z busom nazaj v Bovec. Upam, da nam bo vreme naklonjeno.  

Ne vem, če ji je že uspelo prehoditi pot od Bovca do Drežnice, pot ob Soči. Ponovno morava stopiti v stik, da mi to sporoči. Zanjo imam še nekaj za moj in njen Betinski in morski spomin ali spomin na igrico, kako sva se našli. 


Update -  Maja se je oglasila in ponovno lepo zapisala:Poleti pohod od Bovca do Drežnice ni uspel, ker je bilo absolutno prevroče. Je pa pohod še vedno v planu in bo sigurno realiziran. Kako je pa na Krn? Je na vrhu ze kaj snega? Vsak dan se spomnim na vaše kraje, magično reko Sočo in čudovite dopustniške dni. Tako kot je S. Gregorčič zapisal:"O, zlatih dni spomin me vleče na planine, po njih srce mi gine, saj jaz planin sem sin! Tedaj nazaj, nazaj v planinski raj!" 

Kako lepo!

ob peščenih plažah blizu Benetk

Ker sta si punca in fant že pred mnogo časa rezervirala  let zelo zgodaj zjutraj (beri, ker sta hotela najnajcenejšo varianto do Berlina in so zgodnje ure letov noro poceni) in sta seveda rabila tudi prevoz do letališča,  je stvar nanesla tako, da sem si omislila, da bi že pred dnevom odhoda šli na en takšen vikend dopust.
Blizu Benetk se nahaja letovišče Bibione. Ima dolgedolge in široke peščene plaže s tisoči dežnikov, s stotinami hotelov v oklicu turizma s kričajočo krepko začetnico.

Ko sem razmišljala, kaj bomo le tam počeli sem si rekla  -  če bo toplo - se bomo kopali v morju, če bo manj toplo  -  bomo kolesarili, če bo padal dež  - bomo šli v terme, ki je prav tako v ponudbi turističnega kompleksa.
Vreme nam je bilo več kot naklonjeno. Kopali smo se v morju in v bazenu, naslednji dan pa je bil dan za najino kolesarjenje in branje na plaži.  
Najprej naju je pot vodila ob velikanskih hotelskih kompleksih, termah, apartmajskih naseljih, kampih. Na drugi strani široke kolesarske steze so se vile dolge plaže samih dežničkov, party kompleksov, odbojkarkih igrišč. Na koncu mesta sva prišla do peščenih plaž brez dežnikov, ki jih ne plevejo, rahljajo in teptajo s traktorji in plugi. Dvopasovna kolesarska pot se je zožila v enopasovno a še vedno dovolj široko. Vila se je skozi umetniške galerijo na prostem do svetilnika Faro. Od tam se vidi Lignano in njegove plaže zlatega peska. (Lignano Sabbiadoro).
V turističnem letaku je pisalo, da je to področje najlepše obiskati prav od septembra do oktobra in od aprila do junija. No, najbrž je to pač marketinška poteza, ki vrhunsko poletno sezono podaljšuje v obe smeri. Sicer si pa res ne predstavljam kako vroč je pesek sredi poletja, kako prav nič sveže je morje v skrajnem grlu Jadranskega morja,... ne predstavljam si velikanske gužve turistov in kolon v mesto in iz mesta, vklope na avtocesto in zastoje na cesti.
Tokrat, v sredini septembra pa je bilo v tem kotičku drugačnega morja, obale in dopusta čisto prijetno in lepo.