Dnevi za bezgovo cvetje

Že nekaj časa cveti bezeg.
Tako diši in tako umetniške forme je ta bezgov cvet.
Nabrala sem ga že veliko. Nekaj ga dam kar v skrinjo, ko sredi zime pripravim bezgov sirup.
Nekaj ga posušim za čaj proti zimskim prehladom.

Limone mi ožame fant in navaga 25g citronske kisline.
Veliki lonec v teh dneh služi svojemu namenu.

dnevi mladosti

V maju po petindvajsetem. 

Ob vseh rdečih makih na travniku ob Soči sem se spomnila na včerajšni dan mladosti. 

Puncama sem poslal čestitko na familjarni whatsapp - "Živel dan mladosti danes!"

Pomembni časi za odraščajočo in vedno bolj pubertetniško mladino. 

Tamali odšteva dneve, ko hodi v posteljo ob enajstih in vstaja ob pol desetih. Danes me je spet vprašal, če so se že izjasnili glede pouka.  "Ne vedo še, v četrtek povedo," mu povem.

Maturantka odšteva dneve do sobote. Potem se bo čas začel vleči. Čas poln dobrih želja zanjo.

Študentka odšteva dneve do konca online faksa in do prvih izpitov. 

Naj živi mladina in ves čas za njih!

Slap Curk pod Krnom

Za današnji popoldanski sprehod sva po nasvetu staršev izbrala slap Curk pod našo mogočno goro. Tri četrt ure hoda od korita nad vasjo Drežniške ravne je bilo ravno prav za sicer bolj lenobno nedeljo, ki jo je naredil svežo in oprano nočni dež. 

Še nikoli nisem bila pri tem slapu. Pot je speljana po gozdu in preko planin pod Krnom, do pročelja gore, ki jo v predverju pričaka globel in soteska nad slapom Curk. 

Po devetih tednih korone

Po devetih tednih korone smo punci spet odselili. Odprava s polno kofano v avtu in še veliko kolo zraven. Ja,  študentsko ljubljansko kolo št. 1 je v času korone izginilo. Ukradli so ga.

V minulem tednu  so vladajoči celo preklicali epidemijo, a po drugi strani pravijo da epidemija še vedno traja,  zato se moramo še vedno zaščititi z maskami po trgovinah in bencinskih črpalkah, menzah, službah. Uf, kako mi je to odveč, še posebej sedaj, ko je epidemija preklicana in zgleda, da virus izgublja moč ali pa se bo do jeseni pač potuhnil. Priznam, pametno bi bilo masko uporabiti, kjer je večja množica ljudi, kjer se ni moč držati v distanci metra in pol, npr. na polni troli ali čakajoč na vlak.  Ne razumem,  zakaj mora imeti v glasbeni šoli učitelj pri pouku tolkal, ki poučuje le enega otroka masko, če ob tem lahko upošteva socialno distanco? Učitelju trobil, pihal in solo petja mask ni potrebno nositi. Ooo, koliko vsemogočih absurdov,.. desno pravilo po hodnikih, vsakemu učencu je dodeljen svoj vhod v stavbo, še pa še je tega. 

Danes smo se zapeljali skozi Ljubljano, ki je bila nenavadno prazna, čudna, tudi siva.  Nismo našli odprte gostilne, da bi lahko pojedli kosilo, da bi zaznamovali vstop v ta spet čisto drugačen nori čas v času korone v nevem kateri fazi...
Punci v 9 tednih nista šli niti enkrat v trgovino. Če je bila že kakšna posebna sila, sta za skok do trgovine podkupili Tamalega. On to z maskami in razkužili že obvlada. Danes me je Tamala spraševala kje vse mora nositi masko in kako to zgleda na troli. Na koncu je rekla, da bo šla raje kar s kolesom.

Zelenci

vse te zelene barve

Zelena je barva svetlobe z valovno dolžino 49o-57o nm. Je ena od aditivnih primarnih barv, njena komplementarna barva je magenta. Zelena barva je v naravi pogosta. Večina rastlin je zelenih, prvenstveno zaradi kompleksne biokemijske spojine, imenovane klorofil. 

zelena, svetlo zelena, modrozelena, smaragdno zelena, temno turkizna, olivno zelena, angleško zelena, kobaltno zelena, švajnfurtsko zelena, Viktorijino zelena , zelena Paula Veroneseja, hruškasto zelena, pinjole zelena, zeleni bori, čemaž, kumarice, mahovi in praproti, zeleni papagaj in krokodil, zelena pistacija, detelja, brin, pepermint, meta, bazilika in žajbelj, morska trava in morska pena.

Zelena barva pomirja in je povezana s srčno čakro.

Zelena barva razširja kapilare in uravnava kroženje krvi, znižuje pritisk, pomirja živčni sistem, sprošča mišice, vzpostavlja osebno ravnotežje.
​Zelena barva je barva sprostitve, uravnoteženosti in skladnosti z naravo. Na nas deluje prijetno in pomirjevalno. Je barva osvežitve in zdravja. Velja za sedativno in hipnotično sredstvo.



V vse odtenke zelene so odeti Zelenci. Mala turistična točka, ob cesti med Kranjsko goro in Ratečami. 

V dolino Vrat do Aljaževega doma in velikega klina

V času občinarske karantene se mi je milo storilo,  ko sem prebrala opis poti,  ki ga je draga blogerska prijateljica Saša naslovila Triglav (2864m).  Še nikoli nisem bila na Triglavu in rekla sem si, da bi lahko šla  "za začetek" to mogočno goro vsaj malo pogledat.
Kmalu potem, sem Dragemu poslala Sašin link in mu napisala, "sem me pelji, sem bi šla". 
In sva se odpravila na nedeljski celodnevni špancir na nedeljo v maju, tik preden so na koledar stopili majski ledeni možje.
Parkirala sva pri Planinskem muzeju v Mojstrani, krenila skozi vasico po poti naprej v dolino Vrat. Pot se vije po cesti, a večkrat  zavije skozi gozdičke in gaje ob čudoviti Triglavski bistrici.
Do slapu je ravno prav hoda za družinski sprehod z malimi otroki, približno tri kilometre. Slap Peričnik naju je čisto prevzel in očaral. Zgodaj dopoldan sva bila tam sama. Kako lepo! Vode je bilo ogromno in po zraku so pršele drobne kapljice.  Zanimivost tega slapu je, da si ga lahko ogledaš čisto od blizu, od znotraj, iz galerije, preko katere se bohoti iz visokega stene.  Uau, res nepozabno!

Kreneva naprej v hud breg po cesti, kjer avtomobile pričaka znak na katerem piše  "prestavi v prvo brzino". Skozi gozdove smrek, macesnov in bukve veje veter, dan je sprva na pol oblačen a potem čedalje lepši. Pravi dan za potep, ravno prav sveže, ne pretoplo.  Sem pa tja pride kakšen avtomobil, srečava prve gornike,  ki se vračajo s turnega smučanja in najzgodnejše pohodnike, ki se rdečih lic, s cepini na raksaku iz  višav vračajo v dolino. Prispeva do Aljaževega doma v Vratih, kjer pregledava vse zemljevide in prereze poti. V eno smer sva iz Mojstrane prehodila dobrih 12 kilometrov. Slikava se pri klinu, spomeniku padlim partizanom gornikom, ki me je navdušil že na čudovitih profesionalnih Sašinih fotografijah. Prav te so bile povod, da sem se odločila prav za to izletniško točko. Tudi jaz sem se hotela slikat in gugat na klinu in strmeti v mogočni Triglav.
Narediva veliko spominskih fotografij.  Dragi mi razlaga o poteh na Triglav, o Luknji, ki povezuje bovško stran z gorenjsko. Razglabljava o tem, po kateri najlažji poti bi me enkrat peljal na Triglav.
Popoldan posije sonce in zbistri nebo. Postaja vedno topleje. Srečava vedno več obiskovalcev, nedeljskih pohajalcev, družin z otroki. Vsi so prijazni in videt srečni. Korona nepredvidljivi časi so v prvem zatonu in to se vidi in čuti na obrazih vseh nas.
Približujeva se koncu nedeljskega pohoda. Noge so prijetno utrujene. Osvežila sem jih v ledeno mrzli vodi triglavske reke in dobro jim je delo.
Na začetku poti, ob vstopu v dolino je števec avtomobilskega prometa. Zjutraj, ko sva krenila je preštel slabih 5o vozil v dolino Vrat, ob najinem povratku pa jih je bilo kar sto več. Več kot 15o vozil je vstopilo v dolino Triglavske bistrice, ki vodi do pročelja našega očaka. Ne predstavljam si kakšen je režim in kakšne so številke v času največje turistične sezone, obleganja naših lepih gora. Na to nedeljo v maju pred ledenimi možmi na koledarju, v tem korona času,  sva zagotovo doživela prvinskost in pristnost tega lepega konca našega sveta.

Na drugo stran hribov, na Gorenjsko

Današnja nedelja je bila malo izletniška, kar precej pohodniška, malo turistična. Šla sva sama, ker tako ali tako noben ni želel z nama. Tudi prav, še najbolj prav.
Za začetek delim le nekaj utrinkov današnjega dneva. Pohodniško in še kakšno pravljično pot opišem v eni ali dveh prihodnjih objav.

Zjutraj sva se za kratko ustavila pod Vršičem in šla pogledat Ajdovsko deklico. Prvič sem si od blizu pogledala rusko leseno kapelico pod Vršičem. Potem sva šla do vstopne točke za najin pohodniški nedeljski podvig. Gledat njega in hoditi ob njegovi Bistrici je bilo še kako vredno dneva.
Nazaj grede sva se ustavila  še ob jezeru Jasna. Naredila sva en krog okrog dveh jezerc.
Zelenci so me očarali.
Pozno popoldan sva se vrnila čez Vršič v našo dolino Trente in sledila soncu na zahodu, ki se je skrivalo v prihajajočih sivih oblakih.

Ruska kapelica pod Vršičem

 Pogled na steno - Ajdovska deklica

 čisto blizu najvišjega našega očaka

ledena voda iz triglavskih ledenikov

 Jezero Jasna

 Zelenci

Na Vršiču 

Vračanje v stare tirnice

Mama me je vprašala, koliko časa bom še vztrajala z dnevnimi korona zapisi na blogu. 
Dobro vprašanje.
Razmišljam o tem, kakšne so bile moje misli takrat, ko sem se zaklela zaznamovati to obdobje z vsakodnevnimi zapisi časa, ko je cela familija doma, ko sta šola in služba doma,..Sumila sem, da je to eno takšno zgodovinsko obdobje prav posebnega časa, kot ga še ni bilo. 
Najprej sem si rekla, da bo to najbrž trajalo tja do velike noči. Najbrž so se malo zaleteli z ukrepi, potem pa vse skupaj nič ne bo,.. sem razmišljala. No, že čez par dni po tem,  sem rekla, da bodo najbrž povlekli do prvomajskih praznikov,... ker je ravno tak čas pred počitnicami. Vse skupaj se je že v tednu po tem, še kako obrnilo povsem na glavo. Zaprli so občinske meje, uvedli maske.
Razmišljali smo o tem, kako velika zmaga bi bila, da se končno odprejo občinske meje in se odpre javni prevoz. Javnega prevoza še danes ni. Da v šolo sedmak ne bo šel več, je vedel že davno takrat. Celo več, tudi za osmi razred v jeseni je že rečeno da bodo malo hodili v šolo, malo pa bodo na on-line. Maturantka ne vidi pravega smisla, da gredo po osemnajstem maju... krneki v šolo, saj se jim takrat tudi uradno pouk zaključi. Študentka je v precepu ali naj potrdi ali naj kar prekliče jesensko Erazmus izmenjavo.
Maske ostajajo, epidemija še dolgo časa ne bo preklicana in po nekaterih predvidevanjih in Bill Gatesovih simulacijah, lahko traja to kar 18 mesecev.

Počasi se vračamo v stare tirnice, v drugačno normalnost, kot pravijo. Sledimo toku časa naprej, malim zmagam naproti, preko mnogih nikoli še videnih preprek.
Počasi. Ne nujno več vsak dan, tudi tukaj. 

Do Svetega Lovrenca

Po kosilu se je pooblačilo, na zahodu je postalo temno, prišla je nevihta.  Zaspala sem kot za stavo. Spila sem mrzlo kavo, ki sem jo prespala. Prespala sem dež in nevihto, zunaj je bilo modro nebo in popolnoma čist in opran svet. Tako lep, da je treba nekam it, se ga nagledat.
S fantom sva jo mahnila s kolesi do Sv. Lovrenca. Bilo je kar hladno in žal mi je bilo,  da nisem v ruksak vrgla še vetrovke. V vasi Smast, kjer se zavije do pokopališča mi je odpadel pedal. Že celo pot je nekaj čudno motovililo. Bentiš, še moj modri veliki Pony ne zataji kar tako,... Poskušala sem popraviti, a sem vedela, da je brezupno, kmalu se mi je še trikrat odvil.  Poskusila sem le z enim pedalom. Po bregu navzdol ali vsaj po ravnem je še šlo.  Končno sem prišla do vznožja griča in se peš privlekla do vrha. Tamali me je že nekaj časa čakal pri Simonu Gregorčiču. Zelo močno je pihalo. Severnik. Še bolj je bilo mraz in na koncu sva kar zbežala, tako je bilo neprijetno.

In kaj bo zdaj ta zelenikripelj od kolesa?
"Bova že nekako,.. ", sva rekla in se odločila, da ne rabiva domače intervencije. Lahko greva malo peš, po bregu navzdol itak leti  kar samo, po ravnem se da malo improvizirati. Takoj je bil za to,  da kolo zamenjava, saj je verjel, da bo on bolj spreten in okreten kot jaz.  Celo pot, dobre tri kilometre,  je študiral in razglabljal, kakšna tehnika je najučinkovitejša in celo pot je gonil z enim pedalom, brez prestanka in pešačenja.  Šlo je malce bolj počasi. V mojem tempu za razgledovanje oblakov na nebu.