Do Svetega Lovrenca

Po kosilu se je pooblačilo, na zahodu je postalo temno, prišla je nevihta.  Zaspala sem kot za stavo. Spila sem mrzlo kavo, ki sem jo prespala. Prespala sem dež in nevihto, zunaj je bilo modro nebo in popolnoma čist in opran svet. Tako lep, da je treba nekam it, se ga nagledat.
S fantom sva jo mahnila s kolesi do Sv. Lovrenca. Bilo je kar hladno in žal mi je bilo,  da nisem v ruksak vrgla še vetrovke. V vasi Smast, kjer se zavije do pokopališča mi je odpadel pedal. Že celo pot je nekaj čudno motovililo. Bentiš, še moj modri veliki Pony ne zataji kar tako,... Poskušala sem popraviti, a sem vedela, da je brezupno, kmalu se mi je še trikrat odvil.  Poskusila sem le z enim pedalom. Po bregu navzdol ali vsaj po ravnem je še šlo.  Končno sem prišla do vznožja griča in se peš privlekla do vrha. Tamali me je že nekaj časa čakal pri Simonu Gregorčiču. Zelo močno je pihalo. Severnik. Še bolj je bilo mraz in na koncu sva kar zbežala, tako je bilo neprijetno.

In kaj bo zdaj ta zelenikripelj od kolesa?
"Bova že nekako,.. ", sva rekla in se odločila, da ne rabiva domače intervencije. Lahko greva malo peš, po bregu navzdol itak leti  kar samo, po ravnem se da malo improvizirati. Takoj je bil za to,  da kolo zamenjava, saj je verjel, da bo on bolj spreten in okreten kot jaz.  Celo pot, dobre tri kilometre,  je študiral in razglabljal, kakšna tehnika je najučinkovitejša in celo pot je gonil z enim pedalom, brez prestanka in pešačenja.  Šlo je malce bolj počasi. V mojem tempu za razgledovanje oblakov na nebu.