V dolino Vrat do Aljaževega doma in velikega klina

V času občinarske karantene se mi je milo storilo,  ko sem prebrala opis poti,  ki ga je draga blogerska prijateljica Saša naslovila Triglav (2864m).  Še nikoli nisem bila na Triglavu in rekla sem si, da bi lahko šla  "za začetek" to mogočno goro vsaj malo pogledat.
Kmalu potem, sem Dragemu poslala Sašin link in mu napisala, "sem me pelji, sem bi šla". 
In sva se odpravila na nedeljski celodnevni špancir na nedeljo v maju, tik preden so na koledar stopili majski ledeni možje.
Parkirala sva pri Planinskem muzeju v Mojstrani, krenila skozi vasico po poti naprej v dolino Vrat. Pot se vije po cesti, a večkrat  zavije skozi gozdičke in gaje ob čudoviti Triglavski bistrici.
Do slapu je ravno prav hoda za družinski sprehod z malimi otroki, približno tri kilometre. Slap Peričnik naju je čisto prevzel in očaral. Zgodaj dopoldan sva bila tam sama. Kako lepo! Vode je bilo ogromno in po zraku so pršele drobne kapljice.  Zanimivost tega slapu je, da si ga lahko ogledaš čisto od blizu, od znotraj, iz galerije, preko katere se bohoti iz visokega stene.  Uau, res nepozabno!

Kreneva naprej v hud breg po cesti, kjer avtomobile pričaka znak na katerem piše  "prestavi v prvo brzino". Skozi gozdove smrek, macesnov in bukve veje veter, dan je sprva na pol oblačen a potem čedalje lepši. Pravi dan za potep, ravno prav sveže, ne pretoplo.  Sem pa tja pride kakšen avtomobil, srečava prve gornike,  ki se vračajo s turnega smučanja in najzgodnejše pohodnike, ki se rdečih lic, s cepini na raksaku iz  višav vračajo v dolino. Prispeva do Aljaževega doma v Vratih, kjer pregledava vse zemljevide in prereze poti. V eno smer sva iz Mojstrane prehodila dobrih 12 kilometrov. Slikava se pri klinu, spomeniku padlim partizanom gornikom, ki me je navdušil že na čudovitih profesionalnih Sašinih fotografijah. Prav te so bile povod, da sem se odločila prav za to izletniško točko. Tudi jaz sem se hotela slikat in gugat na klinu in strmeti v mogočni Triglav.
Narediva veliko spominskih fotografij.  Dragi mi razlaga o poteh na Triglav, o Luknji, ki povezuje bovško stran z gorenjsko. Razglabljava o tem, po kateri najlažji poti bi me enkrat peljal na Triglav.
Popoldan posije sonce in zbistri nebo. Postaja vedno topleje. Srečava vedno več obiskovalcev, nedeljskih pohajalcev, družin z otroki. Vsi so prijazni in videt srečni. Korona nepredvidljivi časi so v prvem zatonu in to se vidi in čuti na obrazih vseh nas.
Približujeva se koncu nedeljskega pohoda. Noge so prijetno utrujene. Osvežila sem jih v ledeno mrzli vodi triglavske reke in dobro jim je delo.
Na začetku poti, ob vstopu v dolino je števec avtomobilskega prometa. Zjutraj, ko sva krenila je preštel slabih 5o vozil v dolino Vrat, ob najinem povratku pa jih je bilo kar sto več. Več kot 15o vozil je vstopilo v dolino Triglavske bistrice, ki vodi do pročelja našega očaka. Ne predstavljam si kakšen je režim in kakšne so številke v času največje turistične sezone, obleganja naših lepih gora. Na to nedeljo v maju pred ledenimi možmi na koledarju, v tem korona času,  sva zagotovo doživela prvinskost in pristnost tega lepega konca našega sveta.