Vračanje v stare tirnice

Mama me je vprašala, koliko časa bom še vztrajala z dnevnimi korona zapisi na blogu. 
Dobro vprašanje.
Razmišljam o tem, kakšne so bile moje misli takrat, ko sem se zaklela zaznamovati to obdobje z vsakodnevnimi zapisi časa, ko je cela familija doma, ko sta šola in služba doma,..Sumila sem, da je to eno takšno zgodovinsko obdobje prav posebnega časa, kot ga še ni bilo. 
Najprej sem si rekla, da bo to najbrž trajalo tja do velike noči. Najbrž so se malo zaleteli z ukrepi, potem pa vse skupaj nič ne bo,.. sem razmišljala. No, že čez par dni po tem,  sem rekla, da bodo najbrž povlekli do prvomajskih praznikov,... ker je ravno tak čas pred počitnicami. Vse skupaj se je že v tednu po tem, še kako obrnilo povsem na glavo. Zaprli so občinske meje, uvedli maske.
Razmišljali smo o tem, kako velika zmaga bi bila, da se končno odprejo občinske meje in se odpre javni prevoz. Javnega prevoza še danes ni. Da v šolo sedmak ne bo šel več, je vedel že davno takrat. Celo več, tudi za osmi razred v jeseni je že rečeno da bodo malo hodili v šolo, malo pa bodo na on-line. Maturantka ne vidi pravega smisla, da gredo po osemnajstem maju... krneki v šolo, saj se jim takrat tudi uradno pouk zaključi. Študentka je v precepu ali naj potrdi ali naj kar prekliče jesensko Erazmus izmenjavo.
Maske ostajajo, epidemija še dolgo časa ne bo preklicana in po nekaterih predvidevanjih in Bill Gatesovih simulacijah, lahko traja to kar 18 mesecev.

Počasi se vračamo v stare tirnice, v drugačno normalnost, kot pravijo. Sledimo toku časa naprej, malim zmagam naproti, preko mnogih nikoli še videnih preprek.
Počasi. Ne nujno več vsak dan, tudi tukaj.