17. 04. 17

Po stezah, med cvetjem, pod oblaki pomladnega neba

Regratovi cvetovi,
zeleni odtenki trav in gozda,
sivo nebo, Krn nad črto oblakov.
Jutranji pogled skozi okno: Sneg je pobelil gore. Ohladilo se je.
Steza ni še prav nič blatna, kljub nekaj dežja med prazniki.
Ostaja in je tam. Čaka korak.
Tudi nocoj, proti koncu dneva. Grem čez polje.
Spet srečam mnoge iste ljudi, tekače in une s psmi.
Pomislim na teličke, ki jih je pred dnevi iskala gospodarica.

Ne bom več dokumentirala vseh svojih dnevnih poti.
Mogoče za spomin, sem pa tja še kdaj.
Znam uporabljati bluetooth. In moj telefon dela dobre slikce. 

Dva do trikrat na teden miganja ostaja obljuba sebi.
Ker dobro dene telesu in glavi.
Še doktarji hočejo, da jim to obkrožiš v anketi.
Vsak korak prezračuje, bistri um in dela noge lahke, krotke.
Razgled in pogled na svet je včasih tam malce bolj zgoraj tako drugačen.
Drug pogled na stvari in svet pod teboj.
Umirjam dih, sapo in bitje srca.
Zadiham na novo, kot nova.





Ni komentarjev:

Objavite komentar