1. 03. 17

od pepelnice do velike noči

v 47 slikcah



Prva, prvega marca:  Na Sv. Anton, preko 3 nadostropij oktagona, skozi gozd do glavne ceste navzdol do Soče in domov. Dobre pol urce.

Druga drugega marca: Na Veliki rob, direktno iz placa strmo navzgor, nazaj po strmi poti do zbiralnika vode.  Dvajset minut gor, dvajset nazaj. Ob desetih četrt je sonce ravno prebilo oblake in posijalo nad mesto in ribnik.
3.3. tretja: od bajte do Slapu je 35 minut hitre hoje. Vode je bilo polno, ravno toliko, da ni zalila potke do dvorane. Bobnelo je.

video
4.3 četrta, prva deževna.  Tak fitnes levega ramena. Pod velikim dežnikom, z veliko boržo za špežo.  Do naše najbolj oddaljene trgovine. Ne pomnim, da sem šla že kdaj peš do Planike. Lilo je.
5.3. peta, druga deževna, pa vendar sem imela srečo in z dežnikom le mahala v zapestnih zasukih, kar mi je vedno všeč. Šla sem do Mlinskega, k svakinji na še eno popoldansko kavo. Če se ne bi pod samoprisilo dvignila iz kavča, bi zagotovo kot običajno vedno ob nedeljah po kavi, ob takšnem temačnem dnevu zadremala na kavču.
V Log, skozi britof in po glavni cesti, ker drugje res ni druge poti. Skrajni čas bi že bil da bi naselji Mlinsko in Idrsko dobila pločnik, kolsarsko stezo.
6.marca, ponedeljek - Krog do Soče, v Zaročišče, preko visečega mostu, po stopničkah mimo kampa in nazaj. Od brvi navzgor po stopnicah sem tekla in obupala tik pred zadnjimi štirimi štengami.
7. marec -  Sonce seva skozi okno že skoraj do petih popoldan. Hribi in gore so še dolgo potem obsijani v soncu. V eter ni še dodobra osušil polja, Kobariškega blata, kamor sem jo mahnila na mali krog, mimo ptičnice, kampa, mimo hiše z jabolki in krog nazaj. Srečala sem kar nekaj tekačev, jaz pa nisem prav nič tekla. Bolj romala.
8. marec - Pod Slap,  po kronice. Za osmi marec.
9. marec - Naš fant vsak dan na asfaltnem igrišču vadi košarko s tavelikimi fanti. Danes sem ga šla pogledat in zmetala še sama kar nekaj košev in se igrala košarko.
10. marec - Fanta sem peljala v Tolmin na praznovanje rojstnega dne. Medtem sem imela sama dovolj časa za špežo in za obisk drage sošolke in prijatljice. Zmotila sem jo med njenimi Zelenimi trenutki. Ker ve za mojo zavezo, nisva klepetali ob kavi ampak sva šli na polurni sprehod tamokrog, od Poljubinja do Žabč. Lepi razgledi na Tolmin, do našega Stola v daljavi. 
11. marec - Čez Sv. Anton skozi pomladni gozd do Velikega roba. Po gremenu hriba na osojni strani se čuti hlad iznad Soče, v senci je še veliko cvetja. Na drugi sončni strani drevesa želijo brsteti.  Razgled na naš mali kraj je lep. Lepo je tam zgoraj posedeti na klopci. Poiskati moram taprave kobariške fante, da bodo za 1. maj zamenjali strgano zastavo.
12. marec - na Gregorjevo, čez Tonocov grad, na vrhu katerega je gozd samih popolnoma razcvetelih telohov, po 122 stopnicah navzdol do ceste, in še okrog 60 stopnic in strmine do kampa. Do viseče brvi čez Soče nato še novih 100 stopnic.  Urco in pol nedeljskega popoldneva.
13. dan - ponedeljkova pomladanska utrujenost je že močno pristona. Šele pred šesto zvečer se odpravim. Na koncu pa prav dobro dene. Malo tudi polaufam. Mali krog med polji. Diši po svežem hlevskem gnoju, ki ga po poti sem pa tja preskakujem. Pol urce hitro mine. In že je večer.
14.marec - Ponovno na Kaninu
15. marca Mali krog po polju. Hitra hoja, čisto malo teka. Pol urce. Prvič treking copate zamenjam za tekaške. Ob pranju so se precej skrčili. So pa lažji in mehkejši kot zimski čevlji.  Cveti leska. Oblačno je, želi deževati, pa ve, da nima šans.
16. slika - Na polja, na vzhodno stran, do Idrskega. V koraku in teku s Sočo.
17. dan - pozno petkovo popoldne na vrtu. Da pridejo v kondicijo še kaj  rožce.
18. marec - sobota. Do Kozjaka po ta strmi zgodovinski poti.
19. marec - nedeljski enourni sprehod. Po Gamsovi poti, pod Slap, do Mlinskega, skozi Log domov.
20. marec. Medtem, ko sem čakala Tamalega v Tolminu pol ure v GŠ, sem namesto po trgovinah šla do Sotočja - do Soče in Tolminke, tam kjer imajo Metalkamp in druge žurke. Bil je že večer.
21. marec, pomladna, zemeljska, iz vrta. Čebula, redkvica, peteršilj, mešanica azijskih solat, rukola.
22. marec - dež prši - Na Memurje do knjižnice, da jo še ujamem do petih, nazaj po Gregorčičevi do placa, na Trg svobode, skozi Štambul - po Krilanovi, do pošte, da oddam pošto, po Stresovi do naše Mučeniške in po Goriški cesti (še nikoli nisem šla peš po Goriški cesti) po nanovo asfaltirani cesti strmo spet na Memurje, k mami na mineštro. Malo neresen sprehod, pa vendar šteje :)
23. 3. četrtek - Poštena turca, v nasprotni smeri kot na dan Gregorjevega. V Zaročišče, čez visečo brv čez Sočo, mimo kampa, strmo navzgor do glavne ceste, še bolj strmo po stotih in več stopnicah do Tonocovega gradu, po gozdu do Sv. Antona. Polja zelenijo, v gozdu pa ni še tako zaraščeno, da bi me od njega odvračali klopi.
24.marec - Dan je nanesel popoldanski izlet na Obalo. S Tamalim sva si zaželela plavanja in v Žusterni imajo tudi ta pravi bazen, kjer se lahko zares naplavaš. In to v morju, morski vodi, slani. 40 dolžin in potem še 20. Za ramena in hrbetnico, odpravo zategnjenosti je to super.
25. marec. Pravi pomladni, zelo topel dan. Že dolgo nisem šla v Predela. Hrib nad Kobaridom, ki ga dosežete po strmi poti iz placa za smer Stol. Skozi sončen, ranjen gozd. Od žledu pred leti si še ni opomogel, mnogo drevja so posekali in poleti ne bo prave sence. Slaba urca do planinske škatle, sem kar sopihala.
26. marec - Gamsova pot v bistvu ni prav nič gamsova, le uredili so jo fantje, ki se po svojem društvu kličejo Gamsi. Pravzaprav je to nedeljska promenada skozi gozd, le na začetku se je potrebno povzpeti do Slapu, nad Slap, do višin vasi Svino. Vode slap nima veliko. Pot pripelje do vasi Mlinsko, kjer pa moje svakinje danes ni bilo doma. Malo po cesti potem pa skozi Log in sem zaključila nedeljski krog, ravno uro dolg.
27. slika - 27. marec - kmalu po službi - v sončnem popoldnevu, skozi sončni gozd strmo navzgor - Veliki rob. Vse naokrog postaja zelo zeleno.
28. marec, Mlaj. Čutim. Srednji krog. Po polju - Kobariškem blatu, mimo kampa do Sužida in nazaj. Kako lep pomladni dan, večer!
29. marec - popoldan na vrtu. Krompir je šel v zemljo. Najboljši je najbolj zgoden, sredi poletja, za na morje.













3 komentarji:

  1. Sem slišala, da že zvončki rastejo in vidim, da res. Bo treba na teren, ja.
    Imam pa vprašanje, če slučajno veš: zakaj je od pusta do Velike noči tako priljubljeno "40 dni brez ...", če pa je dejansko 47 dni.
    Sicer pa lepo praznujte pomlad še naprej.

    OdgovoriIzbriši
  2. To sem se tudi sama spraševala, ko sem preštela vse dneve še enkrat in vsem okrog povedala, da bo moj post in prisega trajala 47 dni in ne 40. Zakaj je tako "napačno" štetje - mi je povedala hčera - do velike noči je 7 nedelj, ki praviloma ne štejejo k postu, zato vsi govorijo o "40 dneh".

    OdgovoriIzbriši
  3. Uau, pa sem pametnejša za eno razlago. In to, da se nekaj naučim od otrok je spoštovanja vredno. Moj post je 40 dni brez sladkarij, sedaj že 4 ali 5 leto. Mi gre lažje, ker smo tako odločeni v službi, kjer si je vsak izbral svojih "40 dni brez".

    OdgovoriIzbriši