od pepelnice do velike noči

v 47 slikcah

Od prvega marca, do velike noči. 

O postu, zavezi in zapisih

Prva, prvega marca:  Na Sv. Anton, preko 3 nadostropij oktagona, skozi gozd do glavne ceste navzdol do Soče in domov. Dobre pol urce.

Druga drugega marca: Na Veliki rob, direktno iz placa strmo navzgor, nazaj po strmi poti do zbiralnika vode.  Dvajset minut gor, dvajset nazaj. Ob desetih četrt je sonce ravno prebilo oblake in posijalo nad mesto in ribnik.

3.3. tretja: od bajte do Slapu je 35 minut hitre hoje. Vode je bilo polno, ravno toliko, da ni zalila potke do dvorane. Bobnelo je.

4.3 četrta, prva deževna.  Tak fitnes levega ramena. Pod velikim dežnikom, z veliko boržo za špežo.  Do naše najbolj oddaljene trgovine. Ne pomnim, da sem šla že kdaj peš do Planike. Lilo je.

5.3. peta, druga deževna, pa vendar sem imela srečo in z dežnikom le mahala v zapestnih zasukih, kar mi je vedno všeč. Šla sem do Mlinskega, k svakinji na še eno popoldansko kavo. Če se ne bi pod samoprisilo dvignila iz kavča, bi zagotovo kot običajno vedno ob nedeljah po kavi, ob takšnem temačnem dnevu zadremala na kavču.
V Log, skozi britof in po glavni cesti, ker drugje res ni druge poti. Skrajni čas bi že bil da bi naselji Mlinsko in Idrsko dobila pločnik, kolsarsko stezo.

6.marca, ponedeljek - Krog do Soče, v Zaročišče, preko visečega mostu, po stopničkah mimo kampa in nazaj. Od brvi navzgor po stopnicah sem tekla in obupala tik pred zadnjimi štirimi štengami.

7. marec -  Sonce seva skozi okno že skoraj do petih popoldan. Hribi in gore so še dolgo potem obsijani v soncu. V eter ni še dodobra osušil polja, Kobariškega blata, kamor sem jo mahnila na mali krog, mimo ptičnice, kampa, mimo hiše z jabolki in krog nazaj. Srečala sem kar nekaj tekačev, jaz pa nisem prav nič tekla. Bolj romala.

8. marec - Pod Slap,  po kronice. Za osmi marec.

9. marec - Naš fant vsak dan na asfaltnem igrišču vadi košarko s tavelikimi fanti. Danes sem ga šla pogledat in zmetala še sama kar nekaj košev in se igrala košarko.

10. marec - Fanta sem peljala v Tolmin na praznovanje rojstnega dne. Medtem sem imela sama dovolj časa za špežo in za obisk drage sošolke in prijatljice. Zmotila sem jo med njenimi Zelenimi trenutki. Ker ve za mojo zavezo, nisva klepetali ob kavi ampak sva šli na polurni sprehod tamokrog, od Poljubinja do Žabč. Lepi razgledi na Tolmin, do našega Stola v daljavi. 

11. marec - Čez Sv. Anton skozi pomladni gozd do Velikega roba. Po gremenu hriba na osojni strani se čuti hlad iznad Soče, v senci je še veliko cvetja. Na drugi sončni strani drevesa želijo brsteti.  Razgled na naš mali kraj je lep. Lepo je tam zgoraj posedeti na klopci. Poiskati moram taprave kobariške fante, da bodo za 1. maj zamenjali strgano zastavo.

12. marec - na Gregorjevo, čez Tonocov grad, na vrhu katerega je gozd samih popolnoma razcvetelih telohov, po 122 stopnicah navzdol do ceste, in še okrog 60 stopnic in strmine do kampa. Do viseče brvi čez Soče nato še novih 100 stopnic.  Urco in pol nedeljskega popoldneva.

13. dan - ponedeljkova pomladanska utrujenost je že močno pristona. Šele pred šesto zvečer se odpravim. Na koncu pa prav dobro dene. Malo tudi polaufam. Mali krog med polji. Diši po svežem hlevskem gnoju, ki ga po poti sem pa tja preskakujem. Pol urce hitro mine. In že je večer.

14.marec - Ponovno na Kaninu

15. marca Mali krog po polju. Hitra hoja, čisto malo teka. Pol urce. Prvič treking copate zamenjam za tekaške. Ob pranju so se precej skrčili. So pa lažji in mehkejši kot zimski čevlji.  Cveti leska. Oblačno je, želi deževati, pa ve, da nima šans.

16. slika - Na polja, na vzhodno stran, do Idrskega. V koraku in teku s Sočo.

17. dan - pozno petkovo popoldne na vrtu. Da pridejo v kondicijo še kaj  rožce.

18. marec - sobota. Do Kozjaka po ta strmi zgodovinski poti.

19. marec - nedeljski enourni sprehod. Po Gamsovi poti, pod Slap, do Mlinskega, skozi Log domov.

20. marec. Medtem, ko sem čakala Tamalega v Tolminu pol ure v GŠ, sem namesto po trgovinah šla do Sotočja - do Soče in Tolminke, tam kjer imajo Metalkamp in druge žurke. Bil je že večer.

21. marec, pomladna, zemeljska, iz vrta. Čebula, redkvica, peteršilj, mešanica azijskih solat, rukola.

22. marec - dež prši - Na Memurje do knjižnice, da jo še ujamem do petih, nazaj po Gregorčičevi do placa, na Trg svobode, skozi Štambul - po Krilanovi, do pošte, da oddam pošto, po Stresovi do naše Mučeniške in po Goriški cesti (še nikoli nisem šla peš po Goriški cesti) po nanovo asfaltirani cesti strmo spet na Memurje, k mami na mineštro. Malo neresen sprehod, pa vendar šteje :)

23. 3. četrtek - Poštena turca, v nasprotni smeri kot na dan Gregorjevega. V Zaročišče, čez visečo brv čez Sočo, mimo kampa, strmo navzgor do glavne ceste, še bolj strmo po stotih in več stopnicah do Tonocovega gradu, po gozdu do Sv. Antona. Polja zelenijo, v gozdu pa ni še tako zaraščeno, da bi me od njega odvračali klopi.

24.marec - Dan je nanesel popoldanski izlet na Obalo. S Tamalim sva si zaželela plavanja in v Žusterni imajo tudi ta pravi bazen, kjer se lahko zares naplavaš. In to v morju, morski vodi, slani. 40 dolžin in potem še 20. Za ramena in hrbetnico, odpravo zategnjenosti je to super.

25. marec. Pravi pomladni, zelo topel dan. Že dolgo nisem šla v Predela. Hrib nad Kobaridom, ki ga dosežete po strmi poti iz placa za smer Stol. Skozi sončen, ranjen gozd. Od žledu pred leti si še ni opomogel, mnogo drevja so posekali in poleti ne bo prave sence. Slaba urca do planinske škatle, sem kar sopihala.

26. marec - Gamsova pot v bistvu ni prav nič gamsova, le uredili so jo fantje, ki se po svojem društvu kličejo Gamsi. Pravzaprav je to nedeljska promenada skozi gozd, le na začetku se je potrebno povzpeti do Slapu, nad Slap, do višin vasi Svino. Vode slap nima veliko. Pot pripelje do vasi Mlinsko, kjer pa moje svakinje danes ni bilo doma. Malo po cesti potem pa skozi Log in sem zaključila nedeljski krog, ravno uro dolg.

27. slika - 27. marec - kmalu po službi - v sončnem popoldnevu, skozi sončni gozd strmo navzgor - Veliki rob. Vse naokrog postaja zelo zeleno.

28. marec, Mlaj. Čutim. Srednji krog. Po polju - Kobariškem blatu, mimo kampa do Sužida in nazaj. Kako lep pomladni dan, večer!

29. marec - popoldan na vrtu. Krompir je šel v zemljo. Najboljši je najbolj zgoden, sredi poletja, za na morje.

30.marec - tokrat sva v lep pomladni topel dan šla skupaj z našim fantom. Čez Tonocov grad, strmo navzdol do Soče. Ves čas je govoril, non stop,...le za nekaj časa je utihnil, to je po tem, ko sva srečala znanca, ki je napletal kako gre medved kar čez Sočo, mimo semaforja in da ubira svojo pot, kar po gozdni cesti, po poti, le kaj bi lomastil po gozdu, če mu ni treba,... Malo sva bila pa res kar prestrašena, da ga srečava za ovinkom...zato, sem mu rekla, da je bolje, da sva glasna in lahko na glas spet razpreda o elektrarnah, reaktivnih motorjih in košarki.

31.3, petek - naneslo je tako, da sem bila cel dan z doma, Padel je že večer, ko sem pred osmo zvečer šla po sina, ki je cel popoldne preživel na praznovanju rojstnega dneva v bližnji vasi, 2 kilometra stran. Šla sem po običajnem malem krogu čez polje in potem zavila proti vasi Svino. Ptič so rjoveli, kljub temu, da je padel že ornk mrak in na nebu se je prikazal tanek pramen lune.

1. april je bil tudi malo za za hec, a se v resnici se ni nič kaj dosti spremenilo, le štetje slik bo malo bolj zakomplicirano. Ta je torej dvaintrideseta. Na ta lep pomladni dan sem šla ob Soči, do Otona, po stari trnovski cesti. Hlad reke je dobro del in dobro sem se nahodila in laufala po bregovih navzdol.  Na cilju je bil pogled na Sočo strmo navzdol kar malo strašljiv. Prav tu - od Trnovega do Otona je reka tako zelo nevarna, da so na tem delčku preprovedani vsi vodni športi.

2. april - od hiše sem šla ravno takrat ko je začelo rahlo pršeti z neba. Do velikega roba po strmini od zbiralnika vode skozi gozd po strmini navzgor.  Cel čas, dobre polurce gor in dol je padal dež, tako da sem prišla domov čisto mokra.

3. april, ponedeljek. Veliki krog po polju, skozi Sužid do korita, do vode izpod Matajurja. Lepa pot, lepi razgledi poznega popoldneva na začetku tedna.

4. aprila - Oblaki so samo malo strašili, veter jih je dodobra razpihal in dežja ni od nikoder. Spet na Veliki rob, ker je najbolj instant varianta - dodobra zašvicam in hitro sem gor in dol. Vse skupaj 45 minut, pa še malo posedim na klopci in se razgledam nad mojo včerajšno tekaško potjo po zelenem polju.

5. aprila - S tamalim sva po Gorici iskala Glasbeno šolo, parkirala sva nevemkje in potem bluzila po cestah in pločnikih,... skoraj naju je zgazil motorist na kolesarski cesti, vsi na napačni cesti, eni zanalašč, drugi ker nimamo pojma, da tam ne smemo... in potem še po nekaj trgovinah, da me podplati pečejo bolj kot če bi šla nevemkam.

6. aprila, mičkeno časa za rožce

7. aprila - biti cel dan na nogah, bolj ali manj postopati...pač ni rekreacija. Rojstno dnevna zabava je velik projekt tudi za starše. Za nekaj časa sem jih napodila na igrišče, kamor so peljali vse - od rolerjev, skiroja, košarkarske in nogometne žoge... dan je minil zabavno, slavnostno, nepozabno za deset let. 

8. aprila Predela - tokrat zares, v malo nižjem tempu kot vzadnjič - 25.marca, brez ustavljanja. Predela so v bistvu Baba- na višini 772 metrov, Kobarid je na višini 237 metrov, kar pomeni kar nekaj višiniskih metrov strmo navzgor - t.j. več kot 530. Kako strma je ta pot, ki vodi naprej na Kobariški stol, je lepo prikazano na prerezu poti. Moja današnja se je končala na ravninci pod 800 metri. Drugič pa morda naprej na Hum na tisočaka (1015m) od koder je lep razgled. Na spodnji sliki pa razgled na Morizno, Krasji vrh  (1773) slikana iz ravnince v Predelih.

9. aprila - 40. slika - Večerni nedeljski trim v srednjem krogu po polju, takšna osmica do Sužida in nazaj. Cvetna nedelja.

10. april - Na vrtu. Rada sem na vrtu, a da bi bila tam dnevno in vštric z vsem kar tam raste imam premalo zanosa.   Rada bi ga imela kaj več. Pred dežjem sem poplela in zredčila trajnice, preden dež namoči in vse podivja. Fitnes za kolena in križ.

11. aprila - dežja ni bilo veliko, komaj je prišel skozi drevesa do gozdnih steza. Pozno popoldne sem izkoristila za še en vzpon na Veliki rob, pa skozi gozd do Svetega Antona. Kar pošteno sem se prestrašila, ko sem v bližini Velikega roba, na Poti miru opazila velikansko skropucalo zemlje,.. to niso bili gorski kolesarjia ampak kar divji prašiči. Nisem vedela ali naj žvižgam ali laufam, ni mi bilo prijetno, nikjer ni bilo žive duše, samo ptiči so prhutali, žvižgali in strašili.  Na Svetem Antonu sem se razgledala po dolini in po hribih, Predelih, Humu in naprej.

12. april, sreda.  Pozno popoldanski sprehod do slapa Kozjak, s še dvema prijateljicama iz družbe ročnih del. Stopile smo kar hitro in celo pot klepetale na veliko. Za klepetanje je hoja in sprehod še kako primerna, le zakaj bi sedele ob pijači, če lahko tako.

13. april četrtek. Na balkonu imamo taka vešala še iz časa od ko so bili otroci še majhni. Še vedno so aktualna in nanje se še vedno radi obešajo in tudi preval in salto še zmorejo.  Danes sem se obešala tudi jaz, vmes ko sem čakala da mi testo za potico prvič in drugič vzhaja. Drugam si pač nisem upala.

14. april. Skozi pomladni gozd. Pred nevihto, ki se je na koncu razvila le v mirno padanje dežja, ki je bolj poškropila kot zalila kar žejno zemljo. Po gozdni poti do Mlinskega, stran od Soče, kje je kar veliko turistov in dopustnikov.

15. april Za finale pa še enkrat v Predela. Tudi če me je ujel dež, ni to nič takega. Je bila vsaj nova vetrovka sprobana za tapravi namen. Palice za navzdol so prišle še kako prav, saj je bilo kamenje spolzko.

16. april - Velika noč. Aleluja!

Georg Friedrich Händel - Oratorio - Messiah, HWV 56
Part 2, No. 44 Chorus
Hallelujah Chorus

  

André Rieu - Hallelujah