25. 04. 17

Alpe adria trail - po Benečiji, do Čedada E 28

Kot rečeno nadaljujeva še isti dan.

Zaideva s poti, zato od vasi Varh do Stare Gore - Castlemonte,  pot ne bo opisana po pravi trasi.  Prava trasa je od najine klopce do Stare Gore dolga cca 10 kilometre, midva pa sva jih naredila še enkrat toliko.



Pri klopci in gugalnici,  na soncu, zraven vrta, sva falila.
Sledila sva široki gozdni poti, ki je sicer neposredno sledila puščici in tako očitno spregledava oznako pri vrtu. Doma v zoomu GPSpoti sva natančno analizirala kaj se nama je zgodilo.


Nekaj časa že hodiva po sicer široki gozdni poti, ko rečem "nobene oznake ni, to je čudno" in D. mi odvrne samo "Jap", pa nič drguega. Široka gozna pot se vleče dokaj strmo navzdol in ne upam si reči, da bi obrnila. Kasneje mi je Dragi priznal, da tudi če bi to predlagala, ne bi potrdil, da obrneva.

Ker je bila pot široka,  nisva podvomila, da bi zašla, se izgubila. Gotovo pelje navzdol, do neke glavne ceste, ne more drugam, sva vsak pri sebi govorila.  Gozdne poti pa ni in ni konec. Dolgo se že vleče, vedno bolj sva brez besed,  korak je zelo hiter, malo nestrpen, siten. Prideva do vasice Malina, končno tudi do asfaltne ceste. No, pravzaprav to ni vasica, to sta samo dve hiši. Nimava pojma kje sva. Kotlina, na desno in levo breg, sončni žarki naju ne dosežejo. Hodiva po asfaltu in vse bolj ugotavljava da sva zelo zabluzila, da vse skupaj zgleda čudno in daleč.  V vsak ovinek stopava hitro, upajoč, da bi se pokrajina bolj odprla, da bi lahko ugotovila kje sva. Nikjer ni žive duše, celo lisica pri belem dnevu steče čez cesto.

Prideva do smerokaza ob cesti, ki vodi do nekdanjega mejnega prehoda Stari mlin in D. se prime za glavo kam sva zalutala. Prišla sva namreč na drugo stran doline.
V vasi Podreka naletiva na smerokaz Catelmonte. Do tja je še novih 7 kilometrov. V breg, navzgor. Ura je pol sedmih zvečer.
Glede na to, da nimava žuljev, da sva še kar pri močeh in okej se odločiva, da greva naprej. Staršem sporočiva, da ne bo treba, da naju pridejo iskat,... da sva se izgubila a nisva izgubljena in da bova prespala na Stari Gori.  Ob cesti so zidaki, ki označujejo vsak kilometer ceste. Računava in štopava,  da en kilometer prehodiva v 12 minutah. Za naju se pričenja pravo romanje. Sva tiho in vsak v svojih mislih. Utrujena.
V daljavi se v večerni zarji sveti Stara gora.

Ko prispeva do Castelmonta, kjer ni več nobenega romarja a najdeva prenočišče prav v  "Hiši romarja" - "La Casa del pellegrino" sva zadovoljna, srečna.  Ura je pol devetih zvečer. Tuš in postelja sta vredna zlata.
V enem dnevu sva prehodila več kot 40 kilometrov. Vzameva vsak en lekadol, ki res ublaži musklfibr naslednji dan, ki ni prehud. 


Pri zajtrku se pozdravimo s še nekaj pohodniki, Italijani in nemško govorečo skupino starejših ljudi. Prva zapustiva zatočišče po dvojni jutranji kavi in se sprehodiva naokrog.

Jutro je čarobno, nikjer ni nikogar. Iz cerkve se sliši orgle. Nekdo vadi. Tudi poročno koračnico.
Najbrž bo danes tukaj poroka. 
Vstopiva v cerkev, poslušava vajo, ki jo zmoti glas sesalca. Frančiškan čisti prostor pri oltarju.
Trgovinice so še zaprte, na delo le začnejo prihajati prvi delavci, trgovci, osebje. 
Ozreva se v okno, kjer sva spala in hvaležno zapuščava kraj.
 Iščeva smerokaz prave poti in se kmalu spričkava. Nikakor ne najdeva pravega, veliko drugih poti je, le najine ne. Narediva celo še en krog po cesti navzdol in nazaj skozi gozdiček navzgor. Vztrajam, da se to, kar se nama je zgodilo ne bo nikoli več zgodilo. Če kdarkoli 10 minut ne bo videti nobene markacije, se obrneva nazaj, do zadnje označbe. Ni govora, da bi še kdaj tako zgrešila in zabluzila,... to nama je dobra šola in poduk. Še vedno ne najdeva prave markacije. Pregledava vse panoje, kjer so označene mnoge druge poti, le najine ni. Odločiva se, da slediva modri označbi "ribe", neke druge romarske poti, ki pelje v Čedad.

Nov dan prinese 10 kilometrov nove poti, ki se najprej dokaj strmo spušča navzdol. Končno se pojavi pravi smerokaz - AAT Cividale, pot se raztegne v ravnico.  Hodiva ob Nadiži, široka steza pelje po kolesarski poti, ki povezuje Špeter in Čedad. Prihajava v drug svet, tudi med trte, ki bodo glavna atrakcija novih poti.


Ni komentarjev:

Objavite komentar