Čez Kolovrat, v Beneško Slovenijo in naprej AAT E27

Ooo, koliko časa je že minilo, ko sva končala zadnjo etapo AAT v Tolminu. Kar nekako ni bilo priložnosti, pobude, volje, na koncu tudi ne prave kondicije. No, slednjo sem v zadnjem postnem izzivu kar pridobila in tako sem si spet upala razmišljati o večjem pohodu.

Na najbolj mrzel pomladni dan, ko so vinogradniki in sadjarji pa tudi nadebudni vrtičkarji trepetali za svoje mlade poganjke sva se odločila da končno spet greva naprej. Tokrat kar dve etapi skupaj. Prespala bova,  da vidiva kako hudo ali ne  je hoditi dva dni skupaj.

27. etapa se uradnjo prične v Tolminu, midva pa sva štartala na vznovžju Kolovrata v vasi Volče. Prva dva kilometra gre pot po asfaltni cesti,  potem pa skozi močno poškodovan gozd od žledu, skozi zredčen gozd po soteski Kamence. Pot je dokaj strma, prava pohodniška, pa vendar manj strma kot pot v Predela, ki sem jo nedavno večkrat prehodila in o njej beležila zapis.

To je zgodovinska pot iz prve svetovne vojne, kjer je peljela stara vojaška cesta do ključnih točk po celotnem grebenu Kolovrata. Tod vodi tudi Pot miru. Ponekod so še vedno vidni zlizani kamni nekdanje poti. 

 Proti vrhu se pogled končno odpre na dolino, na Sočo in vas Kamno.

 Na drugo stran je pogled na prehojeno sotesko Kamence, na Tolmin.

 Dokaj hitro, v dobrih dveh urah prispeva na greben Kolovrata. Pri razgledni točki se ustaviva, pomalicava banano in vsak polovico prvega sendviča.

 Sva na najvišji točki najinega pohoda.

Moj D. mi razlaga o tem, kako je potekala meja, kako so Italijani šele nedavno pozno ugotivili, da smo jih leta 1947 malo prenesli okrog,.. in da so prav zato novo asfaltirano cesto po Kolovratu financirali v Evropi oz. nevem kdo od povojnih skladov. Sama se še dobro spominjam, kako so bili po Kolovratu graničarji in so hudo resno čuvali najbolj zahodno Jugoslovansko mejo. Prav čez ta senožeta, v zahodni svet, v Italijo so bežali mnogi.

 Še zadnji pogled na našo slovensko stran, proti našim hribom, do Krnske plošče, ki je popolnoma brez snega, kar je tako nenavadno za ta čas. Čeprav je hladen dan, naju ne zebe, korak naredi svoje, nebo je brez oblačka. Namaževa se s kremo za sončenje, ki sem jo v najmanjši tubici vzela s seboj.

Točno poldan je bila ura, to vem, ko sva slišala zvonenje iz te cerkve. Zvonenje je odmevalo daleč naokrog, bilo je zelo močno.  Nikjer ni bilo čutiti nobenih ljudi, le skupino italijanskih pohodnikov sva kasneje srečala. Bili so oblečeni bolj turistično in niso mogli daleč. Dragi točno ve, kako se kliče ta cerkvica. Ime sem si zapomnila. Tako kot Mozarrt - Wolfgang. 

 Sledi še en vzpon in glede na to, da sva že kar utrujena, tudi lačna . ..in sonce bije direktno na glavo vzpon na Hum sploh ni bil od muh.

Na vrhu Huma imava kosilo - cel sendvič, sport napitek, na koncu pa še vročo kavo iz termusa in jafa piškoti. Zadremam za deset minut.

Hodiva skozi beneške vasice.  Nikjer ni nikogar.  Na vsej poti sva tako rekoč srečala le enih 10 duš, ki sva jih lahko pozdravila z dober dan, buon giorno. Opustošene vasi so spremenjene v vikend poletne hiške, turistične ponudbe ni, tudi gostiln tako bogu za hrbtom kjer se nahajava ni.

 Srečujeva pa živali, teh je več kot ljudi. V vaseh lajajo psi, na senožetih srečava koze, čudovite konje. V goščavi, svetlih gozdovih sva videla tudi gamse, srne, lisico.

 Prispeva v Gorenji Tarbija, kjer se konča prva načrtovana etapa. Ura je šele tri, hitra sva. Če izpustim dva kilometra od Tolmina do Volč, sva do sedaj naredila dobrih sedemnajst kilometrov, 1300 višincev in več kot 800 metrov spusta. Popijeva še malo kave,  natočiva vode v bližini. Vedela sva, da če nama bo šlo dobro od nog, bova poskušala narediti še kakšen kilometer več naslednje kar 24 kilometrov dolge etape. Odločila sva se, da greva še naprej, do prvega prenočišča, ki ga najdeva.

Po deželi kostanja, skozi svetle gozdove jo mahava naprej. S seboj imava palice, ki se izkažejo za zelo uporabne. Strmine navzdol je kar precej in najbolj pridejo v poštev prav pri hoji navzdol. Blažijo pritiske na kolena in čuvajo korak. 

 Prispeva do vasi Varh, kjer se odpočijeva in oddahneva. Zagledava tablo BinB, kjer bi lahko prespala. Na čudoviti gugalnici, na avtosedežu Alfa Romea (to preveri D. in pravi, da je samo zato sedež tako udoben...) zadremam, nikamor se ne mudi več,... misleč, da je poti za danes dovolj.

A temu ni tako. Lastnik prenočišča pravi, da je zaprl sobe, ker je bilo premalo ljudi, da se ne splača. Pravi, da je do naslednjega prenočišča še 7 kilometrov, do Stare Gore nad Čedadom, še cca 10. Tam je gotovo prenočišče, zanj veva tudi sama.

Ura je skoraj polpetih popoldan. Pot se nadaljuje naprej še isti dan. Tudi zaplete.

se nadaljuje.