A kaj delamo med počitnicami?
Kar vsa familija sledi tudi jelenom. Norveška TV poslastica.
Res zanimivo, lepo, mirno in počasi - slow TV, pravijo temu. S Tamalim večkrat na dan preveriva na zemljevidu, "kje smo" in čakamo na to, kdaj pride glavni del - plavanje jelenov skozi ožino. Čakamo. Kmalu. Najbrž prav na prvi maj.
Zanimive fotografije o snemalnem projektu.
Seveda iz norvšekega besedila ne morem prav nič sklepati, sem pa iz nekaj komentarjev v angleščini razbrala, da so nekateri jeleni udomačeni - od lastnikov, nekateri so v ušesih celo čipirani, drugi so divji. Skupaj potujejo in se selijo na oddaljeni otok, na katerega bodo na koncu preplavali.
Čudovita pokrajina, fotografije, tudi glasba, zanimivo je opazovati večerno sonce in že zelo zelo dolg dan tam zgoraj na severu. Žal nisem nikoli bedela ponoči, da bi mogoče videla celo severni sij :)
Večji komfortni toaletki, prva vsa mehko prešita, druga v platnu in mehko podloženem žepu. Blago je izbrala starejša hčera. Dobro je izbrala. Prvo blago je vintiž ostanek starejšega bombažnega izdelka, druga je kombinacija najbolj novega platna, zadnjega ostanka ameriškega blaga in vintiž bambažnega starega kosa.
Zaideva s poti, zato od vasi Varh do Stare Gore - Castlemonte, pot ne bo opisana po pravi trasi. Prava trasa je od najine klopce do Stare Gore dolga cca 10 kilometre, midva pa sva jih naredila še enkrat toliko.
Pri klopci in gugalnici, na soncu, zraven vrta, sva falila.
Sledila sva široki gozdni poti, ki je sicer neposredno sledila puščici in tako očitno spregledava oznako pri vrtu. Doma v zoomu GPSpoti sva natančno analizirala kaj se nama je zgodilo.
Nekaj časa že hodiva po sicer široki gozdni poti, ko rečem "nobene oznake ni, to je čudno" in D. mi odvrne samo "Jap", pa nič drguega. Široka gozna pot se vleče dokaj strmo navzdol in ne upam si reči, da bi obrnila. Kasneje mi je Dragi priznal, da tudi če bi to predlagala, ne bi potrdil, da obrneva.
Ker je bila pot široka, nisva podvomila, da bi zašla, se izgubila. Gotovo pelje navzdol, do neke glavne ceste, ne more drugam, sva vsak pri sebi govorila. Gozdne poti pa ni in ni konec. Dolgo se že vleče, vedno bolj sva brez besed, korak je zelo hiter, malo nestrpen, siten. Prideva do vasice Malina, končno tudi do asfaltne ceste. No, pravzaprav to ni vasica, to sta samo dve hiši. Nimava pojma kje sva. Kotlina, na desno in levo breg, sončni žarki naju ne dosežejo. Hodiva po asfaltu in vse bolj ugotavljava da sva zelo zabluzila, da vse skupaj zgleda čudno in daleč. V vsak ovinek stopava hitro, upajoč, da bi se pokrajina bolj odprla, da bi lahko ugotovila kje sva. Nikjer ni žive duše, celo lisica pri belem dnevu steče čez cesto.
Prideva do smerokaza ob cesti, ki vodi do nekdanjega mejnega prehoda Stari mlin in D. se prime za glavo kam sva zalutala. Prišla sva namreč na drugo stran doline.
V vasi Podreka naletiva na smerokaz Catelmonte. Do tja je še novih 7 kilometrov. V breg, navzgor. Ura je pol sedmih zvečer.
Glede na to, da nimava žuljev, da sva še kar pri močeh in okej se odločiva, da greva naprej. Staršem sporočiva, da ne bo treba, da naju pridejo iskat,... da sva se izgubila a nisva izgubljena in da bova prespala na Stari Gori. Ob cesti so zidaki, ki označujejo vsak kilometer ceste. Računava in štopava, da en kilometer prehodiva v 12 minutah. Za naju se pričenja pravo romanje. Sva tiho in vsak v svojih mislih. Utrujena.
V daljavi se v večerni zarji sveti Stara gora.
Ko prispeva do Castelmonta, kjer ni več nobenega romarja a najdeva prenočišče prav v "Hiši romarja" - "La Casa del pellegrino" sva zadovoljna, srečna. Ura je pol devetih zvečer. Tuš in postelja sta vredna zlata.
V enem dnevu sva prehodila več kot 40 kilometrov. Vzameva vsak en lekadol, ki res ublaži musklfibr naslednji dan, ki ni prehud.
Pri zajtrku se pozdravimo s še nekaj pohodniki, Italijani in nemško govorečo skupino starejših ljudi. Prva zapustiva zatočišče po dvojni jutranji kavi in se sprehodiva naokrog.
Jutro je čarobno, nikjer ni nikogar. Iz cerkve se sliši orgle. Nekdo vadi. Tudi poročno koračnico.
Najbrž bo danes tukaj poroka.
Vstopiva v cerkev, poslušava vajo, ki jo zmoti glas sesalca. Frančiškan čisti prostor pri oltarju.
Trgovinice so še zaprte, na delo le začnejo prihajati prvi delavci, trgovci, osebje.
Ozreva se v okno, kjer sva spala in hvaležno zapuščava kraj.
Iščeva smerokaz prave poti in se kmalu spričkava. Nikakor ne najdeva pravega, veliko drugih poti je, le najine ne. Narediva celo še en krog po cesti navzdol in nazaj skozi gozdiček navzgor. Vztrajam, da se to, kar se nama je zgodilo ne bo nikoli več zgodilo. Če kdarkoli 10 minut ne bo videti nobene markacije, se obrneva nazaj, do zadnje označbe. Ni govora, da bi še kdaj tako zgrešila in zabluzila,... to nama je dobra šola in poduk. Še vedno ne najdeva prave markacije. Pregledava vse panoje, kjer so označene mnoge druge poti, le najine ni. Odločiva se, da slediva modri označbi "ribe", neke druge romarske poti, ki pelje v Čedad.
Nov dan prinese 10 kilometrov nove poti, ki se najprej dokaj strmo spušča navzdol. Končno se pojavi pravi smerokaz - AAT Cividale, pot se raztegne v ravnico. Hodiva ob Nadiži, široka steza pelje po kolesarski poti, ki povezuje Špeter in Čedad. Prihajava v drug svet, tudi med trte, ki bodo glavna atrakcija novih poti.
Ooo, koliko časa je že minilo, ko sva končala zadnjo etapo AAT v Tolminu. Kar nekako ni bilo priložnosti, pobude, volje, na koncu tudi ne prave kondicije. No, slednjo sem v zadnjem postnem izzivu kar pridobila in tako sem si spet upala razmišljati o večjem pohodu.
Na najbolj mrzel pomladni dan, ko so vinogradniki in sadjarji pa tudi nadebudni vrtičkarji trepetali za svoje mlade poganjke sva se odločila da končno spet greva naprej. Tokrat kar dve etapi skupaj. Prespala bova, da vidiva kako hudo ali ne je hoditi dva dni skupaj.
27. etapa se uradnjo prične v Tolminu, midva pa sva štartala na vznovžju Kolovrata v vasi Volče. Prva dva kilometra gre pot po asfaltni cesti, potem pa skozi močno poškodovan gozd od žledu, skozi zredčen gozd po soteski Kamence. Pot je dokaj strma, prava pohodniška, pa vendar manj strma kot pot v Predela, ki sem jo nedavno večkrat prehodila in o njej beležila zapis.
To je zgodovinska pot iz prve svetovne vojne, kjer je peljela stara vojaška cesta do ključnih točk po celotnem grebenu Kolovrata. Tod vodi tudi Pot miru. Ponekod so še vedno vidni zlizani kamni nekdanje poti.
Proti vrhu se pogled končno odpre na dolino, na Sočo in vas Kamno.
Na drugo stran je pogled na prehojeno sotesko Kamence, na Tolmin.
Dokaj hitro, v dobrih dveh urah prispeva na greben Kolovrata. Pri razgledni točki se ustaviva, pomalicava banano in vsak polovico prvega sendviča.
Sva na najvišji točki najinega pohoda.
Moj D. mi razlaga o tem, kako je potekala meja, kako so Italijani šele nedavno pozno ugotivili, da smo jih leta 1947 malo prenesli okrog,.. in da so prav zato novo asfaltirano cesto po Kolovratu financirali v Evropi oz. nevem kdo od povojnih skladov. Sama se še dobro spominjam, kako so bili po Kolovratu graničarji in so hudo resno čuvali najbolj zahodno Jugoslovansko mejo. Prav čez ta senožeta, v zahodni svet, v Italijo so bežali mnogi.
Še zadnji pogled na našo slovensko stran, proti našim hribom, do Krnske plošče, ki je popolnoma brez snega, kar je tako nenavadno za ta čas. Čeprav je hladen dan, naju ne zebe, korak naredi svoje, nebo je brez oblačka. Namaževa se s kremo za sončenje, ki sem jo v najmanjši tubici vzela s seboj.
Točno poldan je bila ura, to vem, ko sva slišala zvonenje iz te cerkve. Zvonenje je odmevalo daleč naokrog, bilo je zelo močno. Nikjer ni bilo čutiti nobenih ljudi, le skupino italijanskih pohodnikov sva kasneje srečala. Bili so oblečeni bolj turistično in niso mogli daleč. Dragi točno ve, kako se kliče ta cerkvica. Ime sem si zapomnila. Tako kot Mozarrt - Wolfgang.
Sledi še en vzpon in glede na to, da sva že kar utrujena, tudi lačna . ..in sonce bije direktno na glavo vzpon na Hum sploh ni bil od muh.
Na vrhu Huma imava kosilo - cel sendvič, sport napitek, na koncu pa še vročo kavo iz termusa in jafa piškoti. Zadremam za deset minut.
Hodiva skozi beneške vasice. Nikjer ni nikogar. Na vsej poti sva tako rekoč srečala le enih 10 duš, ki sva jih lahko pozdravila z dober dan, buon giorno. Opustošene vasi so spremenjene v vikend poletne hiške, turistične ponudbe ni, tudi gostiln tako bogu za hrbtom kjer se nahajava ni.
Srečujeva pa živali, teh je več kot ljudi. V vaseh lajajo psi, na senožetih srečava koze, čudovite konje. V goščavi, svetlih gozdovih sva videla tudi gamse, srne, lisico.
Prispeva v Gorenji Tarbija, kjer se konča prva načrtovana etapa. Ura je šele tri, hitra sva. Če izpustim dva kilometra od Tolmina do Volč, sva do sedaj naredila dobrih sedemnajst kilometrov, 1300 višincev in več kot 800 metrov spusta. Popijeva še malo kave, natočiva vode v bližini. Vedela sva, da če nama bo šlo dobro od nog, bova poskušala narediti še kakšen kilometer več naslednje kar 24 kilometrov dolge etape. Odločila sva se, da greva še naprej, do prvega prenočišča, ki ga najdeva.
Po deželi kostanja, skozi svetle gozdove jo mahava naprej. S seboj imava palice, ki se izkažejo za zelo uporabne. Strmine navzdol je kar precej in najbolj pridejo v poštev prav pri hoji navzdol. Blažijo pritiske na kolena in čuvajo korak.
Prispeva do vasi Varh, kjer se odpočijeva in oddahneva. Zagledava tablo BinB, kjer bi lahko prespala. Na čudoviti gugalnici, na avtosedežu Alfa Romea (to preveri D. in pravi, da je samo zato sedež tako udoben...) zadremam, nikamor se ne mudi več,... misleč, da je poti za danes dovolj.
A temu ni tako. Lastnik prenočišča pravi, da je zaprl sobe, ker je bilo premalo ljudi, da se ne splača. Pravi, da je do naslednjega prenočišča še 7 kilometrov, do Stare Gore nad Čedadom, še cca 10. Tam je gotovo prenočišče, zanj veva tudi sama.
Ura je skoraj polpetih popoldan. Pot se nadaljuje naprej še isti dan. Tudi zaplete.
Za mamico in njeno prvo punčko, ki bo enkrat tako ponosna in važna na svoja starejša brata.
Od ljudi, ki cenijo moje izdelke.
Prešita odejica v rozastih barvah, ježvrečka za pletničke.
Regratovi cvetovi,
zeleni odtenki trav in gozda,
sivo nebo, Krn nad črto oblakov.
Jutranji pogled skozi okno: Sneg je pobelil gore. Ohladilo se je.
Steza ni še prav nič blatna, kljub nekaj dežja med prazniki.
Ostaja in je tam. Čaka korak.
Tudi nocoj, proti koncu dneva. Grem čez polje.
Spet srečam mnoge iste ljudi, tekače in une s psmi.
Pomislim na teličke, ki jih je pred dnevi iskala gospodarica.
Ne bom več dokumentirala vseh svojih dnevnih poti.
Mogoče za spomin, sem pa tja še kdaj.
Znam uporabljati bluetooth. In moj telefon dela dobre slikce.
Dva do trikrat na teden miganja ostaja obljuba sebi.
Ker dobro dene telesu in glavi.
Še doktarji hočejo, da jim to obkrožiš v anketi.
Vsak korak prezračuje, bistri um in dela noge lahke, krotke.
Razgled in pogled na svet je včasih tam malce bolj zgoraj tako drugačen.
Drug pogled na stvari in svet pod teboj.
Umirjam dih, sapo in bitje srca.
Zadiham na novo, kot nova.
Prva, prvega marca: Na Sv. Anton, preko 3 nadostropij oktagona, skozi gozd do glavne ceste navzdol do Soče in domov. Dobre pol urce.
Druga drugega marca: Na Veliki rob, direktno iz placa strmo navzgor, nazaj po strmi poti do zbiralnika vode. Dvajset minut gor, dvajset nazaj. Ob desetih četrt je sonce ravno prebilo oblake in posijalo nad mesto in ribnik.
3.3. tretja: od bajte do Slapu je 35 minut hitre hoje. Vode je bilo polno, ravno toliko, da ni zalila potke do dvorane. Bobnelo je.
4.3 četrta, prva deževna. Tak fitnes levega ramena. Pod velikim dežnikom, z veliko boržo za špežo. Do naše najbolj oddaljene trgovine. Ne pomnim, da sem šla že kdaj peš do Planike. Lilo je.
5.3. peta, druga deževna, pa vendar sem imela srečo in z dežnikom le mahala v zapestnih zasukih, kar mi je vedno všeč. Šla sem do Mlinskega, k svakinji na še eno popoldansko kavo. Če se ne bi pod samoprisilo dvignila iz kavča, bi zagotovo kot običajno vedno ob nedeljah po kavi, ob takšnem temačnem dnevu zadremala na kavču.
V Log, skozi britof in po glavni cesti, ker drugje res ni druge poti. Skrajni čas bi že bil da bi naselji Mlinsko in Idrsko dobila pločnik, kolsarsko stezo.
6.marca, ponedeljek - Krog do Soče, v Zaročišče, preko visečega mostu, po stopničkah mimo kampa in nazaj. Od brvi navzgor po stopnicah sem tekla in obupala tik pred zadnjimi štirimi štengami.
7. marec - Sonce seva skozi okno že skoraj do petih popoldan. Hribi in gore so še dolgo potem obsijani v soncu. V eter ni še dodobra osušil polja, Kobariškega blata, kamor sem jo mahnila na mali krog, mimo ptičnice, kampa, mimo hiše z jabolki in krog nazaj. Srečala sem kar nekaj tekačev, jaz pa nisem prav nič tekla. Bolj romala.
8. marec - Pod Slap, po kronice. Za osmi marec.
9. marec - Naš fant vsak dan na asfaltnem igrišču vadi košarko s tavelikimi fanti. Danes sem ga šla pogledat in zmetala še sama kar nekaj košev in se igrala košarko.
10. marec - Fanta sem peljala v Tolmin na praznovanje rojstnega dne. Medtem sem imela sama dovolj časa za špežo in za obisk drage sošolke in prijatljice. Zmotila sem jo med njenimi Zelenimi trenutki. Ker ve za mojo zavezo, nisva klepetali ob kavi ampak sva šli na polurni sprehod tamokrog, od Poljubinja do Žabč. Lepi razgledi na Tolmin, do našega Stola v daljavi.
11. marec - Čez Sv. Anton skozi pomladni gozd do Velikega roba. Po gremenu hriba na osojni strani se čuti hlad iznad Soče, v senci je še veliko cvetja. Na drugi sončni strani drevesa želijo brsteti. Razgled na naš mali kraj je lep. Lepo je tam zgoraj posedeti na klopci. Poiskati moram taprave kobariške fante, da bodo za 1. maj zamenjali strgano zastavo.
12. marec - na Gregorjevo, čez Tonocov grad, na vrhu katerega je gozd samih popolnoma razcvetelih telohov, po 122 stopnicah navzdol do ceste, in še okrog 60 stopnic in strmine do kampa. Do viseče brvi čez Soče nato še novih 100 stopnic. Urco in pol nedeljskega popoldneva.
13. dan - ponedeljkova pomladanska utrujenost je že močno pristona. Šele pred šesto zvečer se odpravim. Na koncu pa prav dobro dene. Malo tudi polaufam. Mali krog med polji. Diši po svežem hlevskem gnoju, ki ga po poti sem pa tja preskakujem. Pol urce hitro mine. In že je večer.
15. marca Mali krog po polju. Hitra hoja, čisto malo teka. Pol urce. Prvič treking copate zamenjam za tekaške. Ob pranju so se precej skrčili. So pa lažji in mehkejši kot zimski čevlji. Cveti leska. Oblačno je, želi deževati, pa ve, da nima šans.
16. slika - Na polja, na vzhodno stran, do Idrskega. V koraku in teku s Sočo.
17. dan - pozno petkovo popoldne na vrtu. Da pridejo v kondicijo še kaj rožce.
18. marec - sobota. Do Kozjaka po ta strmi zgodovinski poti.
19. marec - nedeljski enourni sprehod. Po Gamsovi poti, pod Slap, do Mlinskega, skozi Log domov.
20. marec. Medtem, ko sem čakala Tamalega v Tolminu pol ure v GŠ, sem namesto po trgovinah šla do Sotočja - do Soče in Tolminke, tam kjer imajo Metalkamp in druge žurke. Bil je že večer.
22. marec - dež prši - Na Memurje do knjižnice, da jo še ujamem do petih, nazaj po Gregorčičevi do placa, na Trg svobode, skozi Štambul - po Krilanovi, do pošte, da oddam pošto, po Stresovi do naše Mučeniške in po Goriški cesti (še nikoli nisem šla peš po Goriški cesti) po nanovo asfaltirani cesti strmo spet na Memurje, k mami na mineštro. Malo neresen sprehod, pa vendar šteje :)
23. 3. četrtek - Poštena turca, v nasprotni smeri kot na dan Gregorjevega. V Zaročišče, čez visečo brv čez Sočo, mimo kampa, strmo navzgor do glavne ceste, še bolj strmo po stotih in več stopnicah do Tonocovega gradu, po gozdu do Sv. Antona. Polja zelenijo, v gozdu pa ni še tako zaraščeno, da bi me od njega odvračali klopi.
24.marec - Dan je nanesel popoldanski izlet na Obalo. S Tamalim sva si zaželela plavanja in v Žusterni imajo tudi ta pravi bazen, kjer se lahko zares naplavaš. In to v morju, morski vodi, slani. 40 dolžin in potem še 20. Za ramena in hrbetnico, odpravo zategnjenosti je to super.
25. marec. Pravi pomladni, zelo topel dan. Že dolgo nisem šla v Predela. Hrib nad Kobaridom, ki ga dosežete po strmi poti iz placa za smer Stol. Skozi sončen, ranjen gozd. Od žledu pred leti si še ni opomogel, mnogo drevja so posekali in poleti ne bo prave sence. Slaba urca do planinske škatle, sem kar sopihala.
26. marec - Gamsova pot v bistvu ni prav nič gamsova, le uredili so jo fantje, ki se po svojem društvu kličejo Gamsi. Pravzaprav je to nedeljska promenada skozi gozd, le na začetku se je potrebno povzpeti do Slapu, nad Slap, do višin vasi Svino. Vode slap nima veliko. Pot pripelje do vasi Mlinsko, kjer pa moje svakinje danes ni bilo doma. Malo po cesti potem pa skozi Log in sem zaključila nedeljski krog, ravno uro dolg.
27. slika - 27. marec - kmalu po službi - v sončnem popoldnevu, skozi sončni gozd strmo navzgor - Veliki rob. Vse naokrog postaja zelo zeleno.
28. marec, Mlaj. Čutim. Srednji krog. Po polju - Kobariškem blatu, mimo kampa do Sužida in nazaj. Kako lep pomladni dan, večer!
29. marec - popoldan na vrtu. Krompir je šel v zemljo. Najboljši je najbolj zgoden, sredi poletja, za na morje.
30.marec - tokrat sva v lep pomladni topel dan šla skupaj z našim fantom. Čez Tonocov grad, strmo navzdol do Soče. Ves čas je govoril, non stop,...le za nekaj časa je utihnil, to je po tem, ko sva srečala znanca, ki je napletal kako gre medved kar čez Sočo, mimo semaforja in da ubira svojo pot, kar po gozdni cesti, po poti, le kaj bi lomastil po gozdu, če mu ni treba,... Malo sva bila pa res kar prestrašena, da ga srečava za ovinkom...zato, sem mu rekla, da je bolje, da sva glasna in lahko na glas spet razpreda o elektrarnah, reaktivnih motorjih in košarki.
31.3, petek - naneslo je tako, da sem bila cel dan z doma, Padel je že večer, ko sem pred osmo zvečer šla po sina, ki je cel popoldne preživel na praznovanju rojstnega dneva v bližnji vasi, 2 kilometra stran. Šla sem po običajnem malem krogu čez polje in potem zavila proti vasi Svino. Ptič so rjoveli, kljub temu, da je padel že ornk mrak in na nebu se je prikazal tanek pramen lune.
1. april je bil tudi malo za za hec, a se v resnici se ni nič kaj dosti spremenilo, le štetje slik bo malo bolj zakomplicirano. Ta je torej dvaintrideseta. Na ta lep pomladni dan sem šla ob Soči, do Otona, po stari trnovski cesti. Hlad reke je dobro del in dobro sem se nahodila in laufala po bregovih navzdol. Na cilju je bil pogled na Sočo strmo navzdol kar malo strašljiv. Prav tu - od Trnovega do Otona je reka tako zelo nevarna, da so na tem delčku preprovedani vsi vodni športi.
2. april - od hiše sem šla ravno takrat ko je začelo rahlo pršeti z neba. Do velikega roba po strmini od zbiralnika vode skozi gozd po strmini navzgor. Cel čas, dobre polurce gor in dol je padal dež, tako da sem prišla domov čisto mokra.
3. april, ponedeljek. Veliki krog po polju, skozi Sužid do korita, do vode izpod Matajurja. Lepa pot, lepi razgledi poznega popoldneva na začetku tedna.
4. aprila - Oblaki so samo malo strašili, veter jih je dodobra razpihal in dežja ni od nikoder. Spet na Veliki rob, ker je najbolj instant varianta - dodobra zašvicam in hitro sem gor in dol. Vse skupaj 45 minut, pa še malo posedim na klopci in se razgledam nad mojo včerajšno tekaško potjo po zelenem polju.
5. aprila - S tamalim sva po Gorici iskala Glasbeno šolo, parkirala sva nevemkje in potem bluzila po cestah in pločnikih,... skoraj naju je zgazil motorist na kolesarski cesti, vsi na napačni cesti, eni zanalašč, drugi ker nimamo pojma, da tam ne smemo... in potem še po nekaj trgovinah, da me podplati pečejo bolj kot če bi šla nevemkam.
6. aprila, mičkeno časa za rožce
7. aprila - biti cel dan na nogah, bolj ali manj postopati...pač ni rekreacija. Rojstno dnevna zabava je velik projekt tudi za starše. Za nekaj časa sem jih napodila na igrišče, kamor so peljali vse - od rolerjev, skiroja, košarkarske in nogometne žoge... dan je minil zabavno, slavnostno, nepozabno za deset let.
8. aprila Predela - tokrat zares, v malo nižjem tempu kot vzadnjič - 25.marca, brez ustavljanja. Predela so v bistvu Baba- na višini 772 metrov, Kobarid je na višini 237 metrov, kar pomeni kar nekaj višiniskih metrov strmo navzgor - t.j. več kot 530. Kako strma je ta pot, ki vodi naprej na Kobariški stol, je lepo prikazano na prerezu poti. Moja današnja se je končala na ravninci pod 800 metri. Drugič pa morda naprej na Hum na tisočaka (1015m) od koder je lep razgled. Na spodnji sliki pa razgled na Morizno, Krasji vrh (1773) slikana iz ravnince v Predelih.
9. aprila - 40. slika - Večerni nedeljski trim v srednjem krogu po polju, takšna osmica do Sužida in nazaj. Cvetna nedelja.
10. april - Na vrtu. Rada sem na vrtu, a da bi bila tam dnevno in vštric z vsem kar tam raste imam premalo zanosa. Rada bi ga imela kaj več. Pred dežjem sem poplela in zredčila trajnice, preden dež namoči in vse podivja. Fitnes za kolena in križ.
11. aprila - dežja ni bilo veliko, komaj je prišel skozi drevesa do gozdnih steza. Pozno popoldne sem izkoristila za še en vzpon na Veliki rob, pa skozi gozd do Svetega Antona. Kar pošteno sem se prestrašila, ko sem v bližini Velikega roba, na Poti miru opazila velikansko skropucalo zemlje,.. to niso bili gorski kolesarjia ampak kar divji prašiči. Nisem vedela ali naj žvižgam ali laufam, ni mi bilo prijetno, nikjer ni bilo žive duše, samo ptiči so prhutali, žvižgali in strašili. Na Svetem Antonu sem se razgledala po dolini in po hribih, Predelih, Humu in naprej.
12. april, sreda. Pozno popoldanski sprehod do slapa Kozjak, s še dvema prijateljicama iz družbe ročnih del. Stopile smo kar hitro in celo pot klepetale na veliko. Za klepetanje je hoja in sprehod še kako primerna, le zakaj bi sedele ob pijači, če lahko tako.
13. april četrtek. Na balkonu imamo taka vešala še iz časa od ko so bili otroci še majhni. Še vedno so aktualna in nanje se še vedno radi obešajo in tudi preval in salto še zmorejo. Danes sem se obešala tudi jaz, vmes ko sem čakala da mi testo za potico prvič in drugič vzhaja. Drugam si pač nisem upala.
14. april. Skozi pomladni gozd. Pred nevihto, ki se je na koncu razvila le v mirno padanje dežja, ki je bolj poškropila kot zalila kar žejno zemljo. Po gozdni poti do Mlinskega, stran od Soče, kje je kar veliko turistov in dopustnikov.
15. april Za finale pa še enkrat v Predela. Tudi če me je ujel dež, ni to nič takega. Je bila vsaj nova vetrovka sprobana za tapravi namen. Palice za navzdol so prišle še kako prav, saj je bilo kamenje spolzko.
16. april - Velika noč. Aleluja!
Georg Friedrich Händel - Oratorio - Messiah, HWV 56 Part 2, No. 44 Chorus Hallelujah Chorus
