Adijo staro leto!

Na Matajurju, v nedeljo zvečer.
V dolini so se svetikale lučke, v daljavi zarja. 

Otroci so odprtih ust strmeli v nebo in vzklikali uaau. 

Moj sin je rekel, da je to kot "novo leto".
Ko je bil še mlajši,  smo ga morali za "novo leto" zbuditi, samo zato, da bi videl ognjemet.
Direktno iz postelje smo ga postavili pred okensko šipo in mu rekli - "Glej, novo leto je!"

Ognjevito, žareče, iskrivo in traja dobrih deset minut.

Pet minut pred tem, ko se slavnostno pripravimo, da odpremo šampanjec, pripravimo kozarce, odštevamo po televezijskih številkah, da bognedaj ne zamudimo. 

Drugih pet minut je čas za želje in poljube najdražjih. 

Trenutek časa se okrog polnoči prevesi v drug zapis, v drug zvezek, drug koledar, novo obdobje nekega časa, novega mladega leta 2016!

S R E Č N O !

cool mama in lama

Tale lamina kapa me je kar nekaj časa hecala in v delu sem jo imela hudo dolgo časa. Vrh kuštrave buče sem sigurno trikrat podrla (pa še sedaj ima na vrhu malo buško,..) oči sem prav tako večkrat centrirala, da ne bi preveč škilila, dvakrat sem locirala in premikala nos, ušesa so bila prvič tudi sešita postrani.
Kot ste najbrž že brali na tem blogu,  je naša Tamala veliki fen vsemogočih živalic od lenivcev, lam, unicornov,... Ko je bila v tretjem razredu osnovne šole je pri obravnavi poklicov zapisala, da bo "čuvaj v živalskem vrtu". Enkrat nedavno sta s sošolko naredili fantastično predstavitev lame - in poželi bučen aplavz, tudi od učitelja.
Na spletu je enkrat videla takšno lamino kapo in izrazila željo in vprašanje, če bi jaz to znala seštrikat.  Malo sem pobrskala po spletu in poiskala navodilo za izdelavo takšne lamine kape, kupila načrt. Ker pa se za lamino kapo ne spodobi, da bi bila seštrikana iz ovčje volne, sem kupila posebno mehko volno njene sorodnice alpake.  Potem ko sem štrikarijo zaradi omenjenih težav, paranja in podiranja, pa tudi zaradi noro toplega vremena večkrat odložila, si jo je punca končno nadela na glavo in v svet poslala snepchat... ali kako se že reče.
"Kaj pravijo, kakšna je kapa?" sem jo vpašala.
"Vsi pravijo, da si cool mama."  :)
Danes moja hči praznuje in pravi, da je vse kar si želi, da bi čimprej zapadel sneg in malo miru in tišine".
Na isti dan praznuje tudi moj oče, njen nono in vsa družba lahko kaj hitro prehitro zaide v zgodnji dopoldanski čas, ko je za štiranajstletnico še prezgodaj za voščila, darila in poljube. Danes smo jo pustili spati in ji zaželeli, da bi se ji uresničile vse želje, tudi tiste bolj resne, ki pritičejo devetakinji. Ob tem sem se spomnila na fotografijo, kako je enkrat v tej kapi zasapala na kavču. Saj sem že pisala o živalski duši, ane.

Matajur 27.12.2015

Navadno gremo na Matajur konec leta - na sončni vzhod. Tako je bilo konec leta 2011, pa pozdrav novem letu na zadnji dan v letu 2012 in na  Silvestrsko jutro 2013.  Spomnim se, da sva lansko leto tudi načrtovala silvestrski pohod a naju je presenetilo jutranje sneženje in sva ga zaradi cestnih razmer odpovedala.
Na zadnjo nedeljo v letu smo se na Matajur tokrat odpravili popoldne, iskat sonce, potem ko Kobarid ob dveh in deset že pade v senčni mrk.  Že ko smo se pripeljali na Livek nas je zaslepilo sonce, da sem v avtu poiskala sončna očala, voznik pa se je moral parkrat kar ustaviti, ker je videl - en velik nič, tako ga je zaslepilo nizko decembrsko sonce.  Na parkirišču je bilo veliko avtomobilov in pohodnikov, družin, tekačev, ljubiteljev fotografije.  Bili smo iz obeh strani meje. Veliko je bilo registerskih tablic goriških vrtnic, ki so pribežali iz goste megle in smoga, ki pustoši po Novi Gorici.
Z nama je šel še sine, ki je bil ponosen, ko je dosegel vrh in še bolj navdušen nad vsemi razgledi. V knjigi planinskega društva na vrhu  v cerkvici je zmanjkalo prostora za vse obiskovalce že v začetku decembra. Saj pomnite letošnjo jesen? Nič čudnega, da so popisali vse platnice in 13.12 zaključili s popisom. S sinom sva poiskala prostorček, naredila poseben kvadratek v katerega se je podpisal in zapisal datum 27.12.2015.
Morje se je kopalo v gosti megli, ki se je ponekod kot veliki cunami razlival med beneške vasi. Fantastično!
Sonce  je v ravni liniji svetilo v oči,  da sem ves čas imela na nosu sončna očala, prav tako Tamali, ki že običajno ne prenese premočnega sonca. Na vrhu pri cerkvici nas je presentil glas gonga, ki so ga najbrž prinesli iz bližnjega svetišča nižje v eni od vasi, kjer biva nekaj budističnih menihov. Pred leti je te kraje obiskal sam Dalajlama.
Skupaj z mnogimi drugimi pohodniki smo pričakali sončni zahod, se poklonili dnevu. Potem smo šli malo nižje pod vrh, do beneške koče, kjer sta dežurali sestrični in vsi drugi bratranci, ki so čakali našega fanta. Ta je tekel od vrha Matajurja do koče, cel čas.  Rekel je, da si ni mogel pomagati, da se ni mogel ustaviti, ker so noge kar same tekle...
Ta dan je bilo na Matajurju toliko obiskovalcev kot že dolgo ne.  Sestrična je rekla, da je vse šlo. Pošla je vsa jota, mineštra, pašta, palačinke. Obiskovalci so se kar pred kočo sončili v kratkih rokavih in uživali na soncu in v razgledih.
Poklepetala sem s sestričnama, ko se je sin že zabarikadiral z družbo  (drugih)bratrancev pod streho, kjer so mu poiskali prostor za nočitev. Prvič je prespal v hribovski planinski koči in bil poln pričakovanj. Poslovili smo se takoj po ognjemetu. Ta je bil največja želja najstarejšega bratranca.

Uživajte v spominskih razgledih, pa pridite kdaj na Matajur, od koder je slaba urica hoda iz italijanske strani ali tri ure hoda iz livških vasi. In oglasite se, mogoče grez z vami!

Pogled na tržaški zaliv

 Pogled proti Benetkam

Pogumno jo je mahnil v klanec in kaj hitro razkril svojo nov kapo, ki jo je dobil pod jelko pri noni

 Pogled na Krn in pogorje.

 Pogled na Stol

in naprej po pogorju Stola v Italijo. V enem kosu ga je letos prehodil moj najmlajši bratranec, v dveh kosih pa njegov oče. Velikanski podvig!

Čakajoč na sončni zahod smo opazovali svojo senco, senco Matajurja pod krnskim pogojem. 

Skrajno desno Triglav, na sredini Jalovec, levo od njega Mangrt, desno od Jalovca - ne vem, kdo ve?

 Sonce, brez oblačka modro nebo in "morje s smetano".

Gotovo je bil to dan, ki so ga nekateri izkoristili tudi za nepozabni decemberski pohod na Krn

 Pogled proti Avstriji. V sredini v belem Veliki Klek - Grosglokner, pod katerim se začne tudi prva etapa Alpe Adria Trail.

 Podpis za zgodovino. 27.12.2015, cirka 15 stopinj, nič snega daleč naokrog.

 Meditacija v soncu znotraj cerkvice

 in vibracije zunaj cerkvice.

 Pozdrav soncu.

In na svet leže senca, druge svetlobe in barve. 

Z iskricami in ognjem do ciljne črte leta dva petnjast.

Spomin na minuli praznični teden

Pravzaprav spomini sežejo do dneva, ko se je zaključil pouk. Pa vse do dneva, ko je Mali doživel svoj krstni glasbeni nastop. To je spomin na veliko peko piškotov, na našo smrečico, ki smo jo pohiteli okrasiti na čarobni večer (ja, čakali smo do zadnjega trenutka, da smo vsi skupaj uspeli postoriti vse hišne obveznosti - ne bom se zgovarjala samo na mularijo - in smo hišo za silo spravili v red).
V službi zjutraj ob kavi slikam svoj razgled. Eden zadnjih decemberskih. Brez snega.
V tem zelenem decembru bom pomnila nenavadne svetlobe, ki jo je potrebno zastreti, saj pokaže na ves preklemanski prah in umazane šipe. Ta tako čudno obsijuje našo novoletno drevo, ki smo ga letos poškropili s celo dozo umetnega snega. Spraznili smo jo do konca, tako da še danes otresa svoj sneženi prah po tleh.
Pomnila bom jutranji praznik Božiča, ko je Tamala v naročje vzela mačkona (mimogrede takšno pestovanje mu še kako godi in ga je navajen od malega - vsako jutro), ga odela v odejo in hodila z njim po hiši: "Jesus was born," je govorila in od drugih navzočih dobivala vsemogoče komentarje.
 Bila so darila. Wonziji. Veselje. "Yes," je z rokami v zrak skočil Tamali, potem ko je zadnja iz postelje prišla še Tavelika in odprla svoj paket. "Sedaj bomo vsi trije pravi živalski vrt!" Netopirček, žirafa in mačji panda.
Tamali je ravno toliko "tamali", da se mu razodeva skrivnost in prav je, da se do nje dokoplje čisto sam. Ta teden mi je rekel: "... veš, njemu pa ne nosi več Božiček, njemu pa prinesejo kar starši."
"A ja? Zanimivo," sem rekla in bila raje tiho. Spomnila sem se, ko sem mu pre kratkim hotela pokazati, kako gugl vse vse,... in mu rekla naj vtipka - Santa Klaus Finland. Gledal je, razmišljal, potem pa je rekel, da so vse to itak igralci. O vseh teh stvareh na veliko razmišlja, povezuje in starejši se pri vsem tem kaj hitro zakvačkamo, zato sem bila tudi slednjič raje kar tiho in prepričevanje ni imelo več pravega pomena.

Danes smo imeli čudovito nedeljo in čudovit sončni zahod. Spomin na to si zasluži posebno objavo.

Asociacije na domovino

25 let. To je tisti rojstni dan, ko se ti začne po malem tožiti po še bolj mladih letih. Hkrati si seveda - niti pod razno - ne priznaš, da nisi več tako mlad. Mladost se prevesi v indijansko poletje.
Spomnim se dne referenduma leta 1991, ko smo šli na volišča. Z mano je bila takrat moja sestra - prvošolka, ki je potem, ko sva oddali listek in se poslovili prav na glas rekla: "Si obkrožila, da bo umrla država, ane?" Vsi smo se zasmejali in si v mislih najbrž zapeli Šifrerjevo pesem: "Kdo bo za pijačo dal, ko umrla bo država...", ki je bila v tistih časih še kako popularna.

Letošnje prednovoletno obdarovanje v naši družbi ročnih del je bilo zasnovano po principu zapisanih asociacij. Vsaka je na listek napisala neko misel, verz, karkoli. Te listke smo potem žrebale in vsaka je morala na podlagi izžrebane asociacije ustvariti izdelek za svojo skrivno obdarovanko, ki si je asosiacijo izmislila. Vse so bile na začetku nad mojo igrico zadržane, niso imele pravih idej, čeprav sem jim dala mnogo namigov. No, na koncu je vse skupaj izpadlo prav zanimivo in zelo smo se zabavale.

Izžrebala sem asocialcijo, za katero sem na začetku rekla, da je "kazen božja,..." ker se zmišljujem takšne reči,... Asociacija, na katero sem morala ustvariti izdelek je bila:

"Ne vrag, le sosed bo mejak."

Seveda sem vedela, da je to verz iz Zdravljice, .. a kaj naj z Zdravljico,... Potem sem začela razmišljati o tisti famozni meji na morju, ki sta jo risala in na dolgo razlagala tista dva prisluškovana diplomata,  (enkrat sem poslušala vse posnetke - zelo poučno, pa zabavno tudi)... Ja, res sem si že ogledovala zemljevide na google slike, kako bi jih mogoče grafično spravila v en tak modern patchwork blok :)
Na koncu sem vse skupaj prespala in ostala pri himni, ki je seveda slovenska himna, kar pomeni Slovenijo, Slovenija ima v imenu love a marketiškega slogana turistične zveze ne gre kar direktno direktno prepisovati s Slovenijo vred.
Izbrala sem zelene barve, ki so bile v času najuspešneješe olimpijade še kako moderne in so nam mnogo bolj simpatične kot barve zastave. Sešila sem najbolj enostaven model torbe v zelenih ročajih in zelenem napisu, ki bi moral asocirati tudi na slogan naše dežele. Po dolgem času sem se spet preizkusila v t.i. silhuetni tehniki, kjer sem seveda uporabila tekstilno barvo, ki je brez skrbi pralna pri 40 stopinjah.
Zraven sem sešila še večjo peresnico za komplet pletilk in klopko volne, ki jih običajno nosimo na naša druženja. Zbrala sem olimpijske barve, mehko prešila, seveda znotraj podložila. V treh barvah sem upodobila valujoče modro morje, zeleno pokrajino dolin, ravnin in goric, v beli pa narisala gore, naš Krn in pod njim Sočo. Na drugi strani sem s šivalnim strojem risala še druge gore,  morda Triglav, Jalovec in jezera kot sta Bohinjsko ali  morda Blejsko jezero.

V delu sem uživala  in bila na koncu z nastalim zelo zadovoljna. Bila sem hvaležna za to asociacijo, ki je v meni zbudila vihar vsega slovenskega, kot da bi vedela, da naša domovina prav v tem  času praznuje okrogli rojstni dan. 

Še na mnoga leta, da bomo v finalu refrena še dolgo časa prepevali  - "ne vrag le sosed bo mejak". :)