Soška pot (4)

Prolog

Izvir, rojstvo reke (1)

Po mehkih stezah ob reki naprej (2)

Proti velikim soškim koritom (3)

Do cilja, do Kršovca pri Kal Koritnici, meje Triglavskega narodnega parka

Pot in reka se umakneta neposredni bližini glavne ceste po dolini Trente v okljuku, kjer se Soča sreča z Lepeno, ki se ji pridruži. Opaziva, da je to že področje, kjer je dovoljeno ribarjenje in kar nekaj teh uživačev tudi srečava.
Soška pot je po celotni trasi zelo dobro označena, markirana z  lušnimi lesenimi stebrički. Res se ne morete zgubiti ali zgrešiti smeri.

Pot pelje mimo tipične hiše, ki prvinsko ohranja trentarsko stavbno kulturno dediščino z ganki in čudovitimi rdečimi plamenkami.

V globokem okljuku reka postane spet počasna, široka, mirna in prodišča ji dajejo čudovito zeleno barvo. Pridruži se ji Lepena, ki je nedavno, v zadnji povodnji dosegla rekordne višine, ki so ob poti tudi označeni.

 Soška postrv in njena kolegica šarenka, zlatovščica,  ki ju navadno največkrat resnično jemo, je meni najboljša na žaru, s tržaško omako in kuhanim krompirjem z blitvo.

Hodiva še šest ur in korak postane bolj počasen.  Pot je ravna, široka, kolovozna pot, mimo širokih travnikov, mimo domačij, vikendov, tudi cerkva in prav posebnih zanimivih obeležij.

Kreneva do konca. Naredim še zadnje posnetke krasotice Soče, ki ji oblačno vreme, ki je visoko v gorah povzročil pravi snežni metež (to mi je povedala sodelavka, ki je bila isti čas visoko pod Rombonom nad Bovcem) podarja prav posebno svetlobo in barve. Še nekaj mostičkov in na koncu pride čisto zadnji. Do njega vodi že nova pot, sprehajalna pot, ki pelje naprej v Bovec, Čezsočo. Pri žičnici za les (ki je muzejsko postavljena) takoj za vasjo Kal Koritnica počakava očeta, ki naju zapelje z avtom do samega začetka - do koče pri izviru Soča, kjer sva zjutraj pustila svoj avtomobil. Zavem se dolžine poti. Zavem se vse lepote, ki sva se jo naužila. Krstna etapa je pri kraju. Reka pa teče naprej.