Soška pot - od izvira Soče po dolini Trente (1)

Prolog

Soška pot se uradno začne pri "Koči pri izviru Soče". Pri samem izviru Soče nisem bila že od malih nog, od petega razreda osnovne šole, ko smo imeli ekskurzijo h Kugyju, v Botanični vrt Julijana in Trentarski muzej.  Na našo lepotico Sočo smo bili že kot šolarji še kako ponosni, pripovedovali smo zgodbe o Savi, Dravi in Soči, ki so tekmovale, katera bo prej prišla do morja. Gregorčičevi uvodni verze "Krasna si bistra hči planin", krasijo suvenirčke in šalčke na turističnih punktih.
Soča je najlepša evropska reka. To je veljajo že od nekdaj in zagotovo tega dejstva ne poveličujemo sami. Zapisano je tudi na  tujih spletnih straneh.
Sicer pa na naših spletnih straneh ne najdem prav dosti informacij o poti. Podrobnejše najdete v pdf obliki na spletni strani Triglavskega narodneg parka, na Wikipediji, spodnji prerez poti pa sem našla na I feel Slovenija strani.

 Po toliko letih in na tako pomemben dan, ko se je končno poklopilo vse potrebno za ta podvig,..od vremena dalje,... se spodobi, da začnemo pri samem začetku. Rojstvu. Rojstvu reke.
Zgodaj zjutraj, ko je oskrbnik koče ravno vstal sva jo mahnila do izvira, kjer pa je kar nekaj jeklenih zajel  in dostop ni enostaven vsakemu obiskovalcu.

Kako je ko se reka rodi?

Kot vsako rojstvo - čarobno, čudežno,

Posebej, če ga doživiš tako zgodaj zjutraj, sam, ko še ni trume obiskovalcev. 

Izvir je kraške narave, ki privre na dan iz jame s podzemnim jezercem.  Pristopila sva čisto do samega jezerca in popila nekaj požirkov hladne vode. Okus vode me je spominjal na okus snežene kepe.  Gladina malega jezerca je bila kot ogledalo in njena globočina je bila ogromna, kar malo strašna in že ob rojstvu tako močno zelenomodra. 

Saj poznate zgodbo o Dravi, Savi in Soči?

Tri reke, sestre, se odločijo za tekmovanje, da bi ugotovile, katera pride prej do morja. Ko so zvečer legle k počitku, se reka Drava odloči, da se bo odpravila proti morju in tako povečala možnosti za zmago.Zjutraj se je prebudila reka Sava in ugotovila, da je starejša sestra že odrinila na pot. Sklenila je, da mlajše sestre Soče ne bo budila in si bo tako pridobila prednost. Zato sta hitro odbrzeli proti morju. Ko se je Soča zbudila in opazila, da sta jo starejši sestri prevarali, je v besu zbrala vse svoje vode in valovje in po najkrajši možni poti mahnila proti morju. Drla je skozi soteske in skale. Tako je reka Soča prva prispela do morja.

Potem si lahko predstavljate njen bes, ko v slapu privre iz skalovja in pade v strugo, kjer si jo lahko ogledajo mnogi obiskovalci, ki si ne upajo čez steno s klini ali pa so neprimerno obuti.

Še naprej neizprosno, drzno in glasno se spusti navzdol in jo mahne naprej. 

Na panoju pri Koči si v celoti ogledava najino pot, dolgo dobrih dvajset kilometrov.

Od začetka do konca je 16 rdečih krogcev, 16 tematik ob poti. 

 Z malima nahrbtnikoma s hrano in nekaj energijske pijače jo mahneva naprej skozi jutranji gozd, prijetno hladen in vlažen. Zdi se mi, da je v jutranjih pajčevinah čutiti smolo in vonj gorskih borovcev in ostalih iglavcev.

Struga reke se umakne v sotesko. V balvanih, brzicah in tolmunih stran od poti se za kratek čas umakne najinemu pogledu.

Zaobideva korita Mlinarice, ki se kot hudourniški potok prva (op. mojega moža - "če smo prav natančni" - je to en potok prej - Limarica) pridruži Soči in tiho, brez besed hodiva skoraj vsak zase. Jutro je še in tišino moti le šumenje reke.

(se nadaljuje)