O prav posebnem vikendu brez učenja

Minil je vikend. Prav poseben. Brez šolskih obveznosti. Punci kar ne moreta verjeti, da bodo čisto zares kmalu počitnice. In kujeta načrte. Sestavljata časovnico, kdaj bosta lahko skupaj kampirali na morju.
Taveliko sem vprašala, če imajo še učne ure. "Seveda, da ne. Kaj bomo pa delali..." In ko odvrnem, da bodo tako najbrž vsak dan v mestu in naokrog... in kako se bodo imeli fajn, " mi odvrne, "da bo dolgcajt,... da se bo teden kar vlekel, vse tja do petka."  Pomislim, kako je čas hitro mineval, ko ga ni bilo dovolj in je bila stiska z njim na nitki.

Že nekaj časa  nazaj smo k naši hiši dobili brezžične slušalke, s katerimi lahko sesaš stanovanje, pomivaš posodo, se učiš, medtem ko si na yutubu predvajaš svoj najljubši album in na njem morda klepeta po fejsu nekdo drug.

V času največjega učenja, ko sem morala pomagati po svojih močeh, tolažiti in dajati moč, da zdržijo do konca, sem Tamali ponudila "study music", ki  - "pomaga". Od takrat naprej mi je večkrat rekla; "Uštimaj mi prosim tisto muziko za učit". Usedla se je za mizo s slušalkami na glavi in se učila, delala zapiske in "bila notr".
"Pomaga, res se hitreje naučim in prav lepo pomirja", je rekla.

Jutri osmaki od devetakov dobijo ključ in postanejo glavni na šoli. Eh, zdi se mi, da je  ta generacija že od malega glavna. Prav posebna, bolj ali manj "najbolj" problematična že od tretjega razreda naprej. Pred dnevi so ko reševali anketo in test o poklicni usmerjenosti. Navdušeni in začudeni so bili nad tem kakšne poklice "jim je pokazalo". Od pomivalca oken, skrbnika invalidnih oseb, advokata...
Zanimivi ti naši osmaki. Odkriti, duhoviti, drzni in nepozorni, luftarji in mnogokrat dežurni krivci. No, saj ne da jih nimajo radi. Ko se bliža konec šole zagotovo še bolj. ;)