Med oranžnimi metulji, ob pašnikih do velikih korit Soče
Po prvem sendviču z najboljšo mortadelo, ki jo znajo najtanjše narezati le v naših krajih in na Primorskem (mogoče se motim?!), po najboljši črni kavi iz termusa in kot običajno vedno zraven piškotih z žele bonbončkom na vrhu, šibava dalje.
Poti vodijo med pašniki, kjer je vsepovsod veliko oranžnih metuljev. Vsepovsod so, kot da bi rojili. Nikjer ne vidiva ovc iz katerega mleka pridelujejo znan ovčji sir, ki pa meni ni dober, ker ima premočan okus. (ne bom pisala komentarja mojega moža, ki obratno od mene vse take domače kvalitete še kako porajta).
Ponekod je namesto vrat me ograjami pašnika pot speljana kar po stopničkah preko ograde. Baje, da se ovce bojijo čez take stopnice in jih ne boš nikakor kar tako spravil, da bodo šle čez...
Pot se za nekaj časa umakne stran od reke in krene visoko v breg, med steno in globok, vlažen gozd, kjer je še kako bujno rastlinje, izviri voda pa so vsepovsod. V zraku je čutiti vlažen in značilen vonj, vetra ni več in prvič visoko navkreber hudo zašvicava in se pošteno zadihava.
Dvigu sledi strm spust in počasi se bližava vasi Soča, kjer tok reke postane še kako hiter, struga je ožja, bližamo se koritom.
Naravna in najštevilčnejša korita so prav korita Soške doline. Pod vasjo Soča se razprostirajo na dolžini tri četrt kilometra in so globoka 10 do 15 metrov.
Pogledi skozi korita so kar malce strašni. Vedno sem se držala z eno roko držala svojega možeka, saj sem se spomnila na soške škrate, marauke in na zapoved o tem, kako je moja nona rekla, da ne smeš preveč dolgo zamaknjeno gledat v Sočo.
Korita so res nekaj posebnega. Veliko turistov se ustavi prav na tem delu Soče, kjer jih ima mnogo tudi vikende, ki pa so prijazno in dovolj nemoteče umeščeni v pokrajino. Oskrbniki poti so sicer imeli na določenih predelih nekaj težav s posameznimi lastniki parcel, mimo katerih vodi pot. K sreči imamo pri nas zakonodajo urejeno tako, da je obrežni pas od vseh nas, javen in si ga ne more lastiti slučajni lastnik, ki ima v neposredni bližini vikend.
Na vseh tablah je označeno, da je pot prepovedana za kolesarje. Kako sem vesela, da je pot prepovedana tudi za kolesarje in mogoče se ne bo čisto vsak strinjal z mano, ko se zelo strinjam s tem, da so prav v teh dneh prepovedali in odpovedali gorsko dirko s kolesi na Tolminskem, ki je vodila tudi skozi Triglavski narodni park. Problematičen je bil prav predel parka, kjer prepoved vožnje s kolesi po gorskih poteh velja za celoten park.
Pohodniki moramo imeti svoj raj, svoj mir, tako kot ga morda imajo v Tibetu, pod Himalajo in še kje. Morda bo ta pot postala čez mnoga leta prav tako obljudena kot so mnoge druge v tujini. Sicer pa je mogoče na poti največ prav tujih pohodnikov, ki v sklopu
Alpe Adria Trail prehodijo Soško pot, po dolini Trente in še naprej.
Tokratni sklop torej končujem v Velikih koritih reke Soče.
V zadnjem delu pa krenemo do konca.
