Za konec poletja še en razgled na morje - Rilkejeva pot in grad v Devinu

Spomin na prejšni vikend je to. Našo Taveliko študentko sva zapeljala do Kopra, za nazaj pa sem pripravila krajšo ekskurzijo ob morju v našem Zamejstvu. V Sesljanuu pri kampu se prične kratka pohodniška pot dolga okrog 2 km. Rilkejeva pot je poimenovana po nemškem pesniku in pisatelju. Rainer Maria Rilke je  v krajšem obdobju leta 1911 in 1912živel na gradu v Devinu in iz tega obdobja tudi poimenoval ciklus pesmi - Devinske elegije. 

Pot pelje nad strmim kraškim robom, zato je potrebna posebna previdnost predvsem če so z vami mlajši otroci, ki radi prehitevajo in raziskujejo. Sicer je pot lepo varovana z ograjami in opozorili, ob njej je veliko razglednih točk in klopc s počivališči. 

Ogledala sva si lepo urejen in zanimiv grad v Devinu. Iz oken je bilo veliko lepih razgledov na morje in okolico. Sprehodila sva se skozi park in se po stotih stopnicah spustila do bunkerja, ki je v sklopu ogleda obiska gradu.

Kako veliko lepih razgledov na morje in Devinski grad! Slovo indijanskega poletja je naznanjala burja, ki je pihala blago a v zanosu, da tokrat naredi konec lepemu vremenu. Bilo je tik pred dnevi jesenskega enakonočja in na tisti dan, ko je pozno popoldan Pogačar prevzel rumeno majico Rogljiču na velikem francoskem kolesarskem Touru. 

Zgodaj popoldan se je na poti nabralo že veliko obiskovalcev z družinami in štirinožci. Dragi je pogledoval na uro, mudilo se nama je domov, ko sva skoraj zamudila veliko dogajanje in presenečenje na Touru. Dan za zapomnit!

 

baby mokasini

Tri pare otroških baby copatkov sem štrikala na morju, na plaži. V treh velikostih, s tremi, štirimi ali petimi nitkami stare zaloge volnenih prej. Zagotovo so ti več kot samo topli septembrski dnevi ravno pravšnji, da vam jih pokažem prav danes. V namanjšem modelu sem jih podarila sodelavki in njeni novorojeni septemberski deklici tega indijanskega poletja.

 

"...imamo veliko modro nebo"

 Danes, na naš primorski praznik pritiče ena primorska muzika. 

Taka za v sled tistega časa in današnjega. Ker je vse skupaj skoraj kot v vojnih časih a bogvari hujšega!

Prijateljicam ročnih del sem ravnokar napisala, da letos NITKE in druženja odpadejo. Snidemo se enkrat drugič, v drugih časih, ko bo "svoboda" prišla. 

 

 Drago Mislej - Mef
Svoboda

Nihče je ni videl, pa jo vendar poznam,
s širokim nasmehom je prihajala k nam.
Možje so si resno segli v dlani,
ponosnih korakov, žarečih oči.

Z godbo prišla je, kot za praznik je prav,
na vrhu zvonika rdeč je prapor vihral.
Možje so si rekli dobro nam bo,
imamo veliko, modro nebo.

Svoboda je ptica je večna resnica,
daleč leti.
Svoboda je v zraku na vsakem koraku,
v meni živi.
Svoboda je moja, svoboda je tvoja,
vsak jo ima.
Svoboden je človek ki svobode ne da.


Še vedno jo čutim, kadar pridem domov,
ko veter potegne iz bližnjih gozdov.
Takrat še po starem včasih diši,
po tisti svobodi, za tiste ljudi.

Svoboda je ptica je večna resnica,
daleč leti.
Svoboda je v zraku na vsakem koraku,
v meni živi.
Svoboda je moja, svoboda je tvoja,
vsak jo ima.
Svoboden je človek ki svobode ne da....svobode ne da...svobode ne da...svobode ne da.

 

Špik hude police - Cima di Terrarossa

Prva septembrska nedelja je bila zjutraj čudovita, popoldan pa se je malo pokisala. 

Odločila sva se, da greva malo po hribih -  na drugo stran Kanina. Od smučišča Sella sva zavila desno v breg proti planini Pecol, kjer se je na izodiščnem parkirišču trlo avtomobilov in avtodomov. Veliko je bilo slovenskih registrskih tablic. Že kmalu na začetku sva se ozrla proti smučišču Sella Nevea in prestreljeniški luknji, ki se je lepo videl na drugi strani doline.  Na planinah sva iskala jame v katerih prebivajo svizci. Vse je bilo preluknjano. Seveda nisva računala, da bova kakšnega videla. Pohodnikov, pohajaških družin je bilo to nedeljo preveč, da bi imeli vsaj malo svojega miru, hkrati pa po nasvetih drugih nisva bila dovolj zgodnja, da bi imela to srečo.  Sva pa sllišala njihovo žvižganje, ki se je razlegalo in mešalo z rok koncertom neke skupine, ki so celo dopoldne peli in igrali na bližnji planini. Pohvalno lepo so peli. Glasbena spremljava, ki jo je nosil veter in je odmevala po planinah, vse tja do sten gore, je prav dobro dela. Grizla sva v  breg skupaj z množico vseh ostalih pohodnikov in psov. Nad nami sta poletela dva velikanska orla.

 Pot se vije po muletjeri navkreber in ni pretirano zahtevna, le pod vrhom 242o visokega Špika je malce bolj skalnata in strma. Kmalu pod vrhom smo v množici pohodnikov naleteli na več čred kozorogov, ki so pozirali praktično v vsakem ovinku. Na vrhu gore se je spustila gosta oblačnost, tako da nisem niti pogledalo v globino na severno stran gore. Vrh je bil še kako oblegan, trlo se je pohodnikov, ki smo na kratko pomalicali. Videla sem jim na obrazih, da so nama zavidali črno vročo kavo iz najinega termusa. Kako je dobro dela skupaj s koščkom čokolade, ki jo v ustih raztopi močna vroča kava. Prste sem imela čisto otrple, tako je bilo mraz. Kmalu sva krenila nazaj, pot je bila lepa in prijetna. Prisluhnila sem skupini slovenskih pohodnikov, ki jo je vodil izkušen vodič in podajal nasvete za varno in pravilno hojo navzdol, kako uporabljati palice in kako stegovati noge, da te slučajno ne vrže na rit. 

Na koncu planine, kmalu pred ciljem sva naenkrat zelo blizu slišala glasno žvižganje. Jaz rečem, svizec, Dragi pa me poheca, da je to kakšna kanja na nebu. Na nebu ni bilo nikogar, torej je bil to svizec. In res sva ga zagledala in kmalu potem v daljavi še nekaj drugih. Fotografija ni uspela, ker imajo te živali tako zelo varovalno barvo, da se ga komaj vidi.

Prijeten nedeljski pohod je to bil, pravi septemberski, ki je v poletnih temperaturah tako hribom prijazen.

 

Čisto na koncu avgusta

Čisto na koncu avgusta smo. Hladna fronta je presekala poletje na dva kraja. V daljavi se je narisala za nekaj časa črta svetlobe, ki samo za trenutek spomni, da za vsakem dežjem posije sonce.  

Jutri je prvi šolski dan. Tak poseben. Korona šolsko leto dvajset enaindvajset. Osmak je!

Šivam maske. Največji problem je elastika, ki bi morala biti zelo raztegljiva, da se lepo maske nosijo in ušesa ne vlečejo in bolijo. Ploščate niso elastične in okrogle nikakor ne sešijem uredu, ker jih šivanka ne zagrabi. Eh, komaj čakam, da se to enkrat konča, ker bi raje šivala vse kaj drugega. Tamali želi le enobarvno, čimbolj bombažno, laneno, da bo bolj produšna in bo v izi dihal. Hčera hoče samo črne in bele ali pa z drobnimi malimi vzorčki. Tamala hčera jih ne rabi, pravi.  Maske se nam valjajo vse povsod. Po torbici, v avtu so ene tri variante, visijo po obešalnikih in v vseh šoping torbah, tudi torbi za v knjižnico.

Po maskah dobivajo eni mozolje, drugi afte po ustih. Hudo. Grdo. Ne maram mask. No, saj jih nobeden ne mara.

Kaj lahko preseka ta nori korona čas? Ne spadam med korona frike ali kako se jim že reče takim korona boječim,... niti se ne strinjam s tistimi, ki protestirajo proti ukrepom zajezitev epidemije. Se pa čudim absurdom, nonsensom, kakor veter zapiha ukrepom...

Hčeri sta danes res rekli, da me imata po malem zadosti. Ker sprašujem ene in iste reči. Ker sem težka. Ker težim. Ker je punca doma že sedem mesecev in tega ne še sama ne more verjeti, ker je to res zelo dolgo.

Smili se mi ta mladina. Nimajo koncertov, žurov, pravih potovanj. 

Veselim se zatona poletja, jeseni.  Da se stvari umirijo. Da bo vsaj malo spet vse tako,...skoraj na svojem mestu. Šola, muzika, faks in študentarija v Ljubljani,... ko bomo spet tako kot nekoč, sami med tednom, čez vikend pa ponovno vsi skupaj in se bomo drug drugega veselili in se nestrpno čakali.

Danes je na Kredarici zapadel sneg. Oče je rekel, da dokler ne bo snega vrglo v gorah, ne bo miru. Kmalu bo torej spet sonce in dolge popoldanske septemberske sence.

 

Oj morje adriansko

Poletje se je konec julija postavilo na svoje mesto in zelo sem pričela pogrešati morje. Čisto na hitro sva se tako za podaljšan vikend odpravila na nam tako ljubi Cres. Zadetek v polno! Vreme je bilo lepo, morje mirno in toplo, gužve ni bilo ne za dol ne gor. Takrat sem tudi pravilno napovedala, da bo karantena padla šele po 2o, saj je na Hrvaškem enostavno preveč Slovencev, da bi država vse karantene financirala.

Dva poletna dneva sva tako preživela cel dan na plaži - od zgodnjega dopoldneva do poznega večera. Prebrala sem dve knjigi in seštrikala 3 pare baby copatkov, ki jih moram še dokončati in sešiti. 

Vonj morja, veter v laseh, lesket valov na vodi, galeb, ki je italijanoma ukradel cel paket italijanskih piškotov, ki so se mu potem nesrečno potopili na dno morja,... lepi morski spomini iz nekaj par morskih fotografij. Pod vodo so plavale cele jate  ploščatih rib z velikim očmi, tja pa sem naletim še na čisto majhne ribice, ki letijo in skačejo  tik nad vodo.  

Lep praznični avgustovski vikend sva zaključila ob poznem morskem kosilu v restavraciji čisto ob plaži, s pogledom na laguno Slatina.  Ribe so res najboljše na morju. In baklava je  najboljša na plaži :), tik pred sončnim zahodom, ko sva zaključila zadnji poletni morski dan.

 

Avgustovski opravki in poseben obisk

V teh dneh hodiva s sinom na mamin vrt pobirat jagode in maline. Mama in oče sta na morju. Fant zalije sadike radiča s tremi kanglami vode, jaz zalivam balkonske rože. Vedno se morava pošpricat proti komarjem, ker jih je na vrtu in v malinovju ogromno. Včeraj zvečer je padal dež, tako sva opravilo izpustila, zato pa sva danes pobrala dvojno mera rdečih sadežev. Pojemo jih v jogurtih ali v poletnih tortah. 

Čisto druga zgodba je z našimi hruškami. To so eko hruške in zato precej črvive. Malo jih stalam naokrog, pretežni del pa romajo v marmelade in hruškov sok. Včeraj zvečer smo imeli family quality time, je rekla naša najstarejša,... in smo pripravili celo goro hrušk. Eni so lupili, drugi smo trebili in sekljali. Danes  sem dodala nekaj sladkorja in citronske kisline, ter nekaj želir sladkorja za marmelado. Ugotavljam, da mi palični mešalnik ne dela več uredu, obratuje samo v eni nizki brzini in tako sem se pri gostem soku zelo matrala in na koncu še vedno pobirala ven večje koščke.

Včeraj sva se v živo spoznali. Kako sem vesela, da sva se končno srečali. Sonja iz Ljutomera, mnogim zelo poznana @oldpunca  je bila na čisto pravem  Obisku pri meni! Naj prišepnem, da prvi del dopusta preživlja v naših krajih, sicer pa nam o tem zagotovo še kaj poroča. Njena sivka iz zemlje nekdanjega panonskega morja tako diši, spletena butarica pa je itak tako natančno in lepo narejena, da jo je škoda preveč tikat. Čisto nežno sem jo položila v omaro na kup jesenskih puloverjev. Na koncu še o siru, ki mi ga je prinesla gostja. Ta ima velike luknje in je rezan iz velikih koles, dober je. Vedno sem mislila, da imamo sire samo gorsko hribovske dežele naše dežele. Motim se in nimam pojma. Deželo na nekdanjem Panonskem morju moram enkrat obiskati. Da v živo vidim,  kje točno teče reka Mura in kako prav ona ločuje Prekmurje in Prlekijo. Ker to res ne smem več mešat.