Čisto na koncu avgusta smo. Hladna fronta je presekala poletje na dva kraja. V daljavi se je narisala za nekaj časa črta svetlobe, ki samo za trenutek spomni, da za vsakem dežjem posije sonce.
Jutri je prvi šolski dan. Tak poseben. Korona šolsko leto dvajset enaindvajset. Osmak je!
Šivam maske. Največji problem je elastika, ki bi morala biti zelo raztegljiva, da se
lepo maske nosijo in ušesa ne vlečejo in bolijo. Ploščate niso
elastične in okrogle nikakor ne sešijem uredu, ker jih šivanka ne
zagrabi. Eh, komaj čakam, da se to enkrat konča, ker bi raje šivala
vse kaj drugega. Tamali želi le enobarvno, čimbolj bombažno, laneno, da bo bolj produšna in bo v izi dihal. Hčera hoče samo črne in bele ali pa z drobnimi malimi vzorčki. Tamala hčera jih ne rabi, pravi. Maske se nam valjajo vse povsod. Po torbici, v avtu so ene tri variante, visijo po obešalnikih in v vseh šoping torbah, tudi torbi za v knjižnico.
Po maskah dobivajo eni mozolje, drugi afte po ustih. Hudo. Grdo. Ne maram mask. No, saj jih nobeden ne mara.
Kaj lahko preseka ta nori korona čas? Ne spadam med korona frike ali kako se jim že reče takim korona boječim,... niti se ne strinjam s tistimi, ki protestirajo proti ukrepom zajezitev epidemije. Se pa čudim absurdom, nonsensom, kakor veter zapiha ukrepom...
Hčeri sta danes res rekli, da me imata po malem zadosti. Ker sprašujem ene in iste reči. Ker sem težka. Ker težim. Ker je punca doma že sedem mesecev in tega ne še sama ne more verjeti, ker je to res zelo dolgo.
Smili se mi ta mladina. Nimajo koncertov, žurov, pravih potovanj.
Veselim se zatona poletja, jeseni. Da se stvari umirijo. Da bo vsaj malo spet vse tako,...skoraj na svojem mestu. Šola, muzika, faks in študentarija v Ljubljani,... ko bomo spet tako kot nekoč, sami med tednom, čez vikend pa ponovno vsi skupaj in se bomo drug drugega veselili in se nestrpno čakali.
Danes je na Kredarici zapadel sneg. Oče je rekel, da dokler ne bo snega vrglo v gorah, ne bo miru. Kmalu bo torej spet sonce in dolge popoldanske septemberske sence.
Super zapis! Ja, radi smo skupaj, radi smo pa tudi vsak na svojem koncu in vsak s svojim življenjem. Za razmišljanje o maskah in koroni bi ti pa kar zaploskala. :-)
OdgovoriIzbrišiSe kar podpišem pod Sonjo. Super si napisala :)!
OdgovoriIzbrišiJa čudni so ti časi za nas,za mlade pa sploh. Tudi mene še čaka šivanje mask za domače pa se nikakor ne morem spraviti za šivalni stroj sploh v teh lepih zgodnje jesenskih dneh.In še šivanje le teh mi je bolj nujno zlo kot v veselje.
OdgovoriIzbrišizelo lepo napisano,krasne slike!
OdgovoriIzbriši