Špik hude police - Cima di Terrarossa

Prva septembrska nedelja je bila zjutraj čudovita, popoldan pa se je malo pokisala. 

Odločila sva se, da greva malo po hribih -  na drugo stran Kanina. Od smučišča Sella sva zavila desno v breg proti planini Pecol, kjer se je na izodiščnem parkirišču trlo avtomobilov in avtodomov. Veliko je bilo slovenskih registrskih tablic. Že kmalu na začetku sva se ozrla proti smučišču Sella Nevea in prestreljeniški luknji, ki se je lepo videl na drugi strani doline.  Na planinah sva iskala jame v katerih prebivajo svizci. Vse je bilo preluknjano. Seveda nisva računala, da bova kakšnega videla. Pohodnikov, pohajaških družin je bilo to nedeljo preveč, da bi imeli vsaj malo svojega miru, hkrati pa po nasvetih drugih nisva bila dovolj zgodnja, da bi imela to srečo.  Sva pa sllišala njihovo žvižganje, ki se je razlegalo in mešalo z rok koncertom neke skupine, ki so celo dopoldne peli in igrali na bližnji planini. Pohvalno lepo so peli. Glasbena spremljava, ki jo je nosil veter in je odmevala po planinah, vse tja do sten gore, je prav dobro dela. Grizla sva v  breg skupaj z množico vseh ostalih pohodnikov in psov. Nad nami sta poletela dva velikanska orla.

 Pot se vije po muletjeri navkreber in ni pretirano zahtevna, le pod vrhom 242o visokega Špika je malce bolj skalnata in strma. Kmalu pod vrhom smo v množici pohodnikov naleteli na več čred kozorogov, ki so pozirali praktično v vsakem ovinku. Na vrhu gore se je spustila gosta oblačnost, tako da nisem niti pogledalo v globino na severno stran gore. Vrh je bil še kako oblegan, trlo se je pohodnikov, ki smo na kratko pomalicali. Videla sem jim na obrazih, da so nama zavidali črno vročo kavo iz najinega termusa. Kako je dobro dela skupaj s koščkom čokolade, ki jo v ustih raztopi močna vroča kava. Prste sem imela čisto otrple, tako je bilo mraz. Kmalu sva krenila nazaj, pot je bila lepa in prijetna. Prisluhnila sem skupini slovenskih pohodnikov, ki jo je vodil izkušen vodič in podajal nasvete za varno in pravilno hojo navzdol, kako uporabljati palice in kako stegovati noge, da te slučajno ne vrže na rit. 

Na koncu planine, kmalu pred ciljem sva naenkrat zelo blizu slišala glasno žvižganje. Jaz rečem, svizec, Dragi pa me poheca, da je to kakšna kanja na nebu. Na nebu ni bilo nikogar, torej je bil to svizec. In res sva ga zagledala in kmalu potem v daljavi še nekaj drugih. Fotografija ni uspela, ker imajo te živali tako zelo varovalno barvo, da se ga komaj vidi.

Prijeten nedeljski pohod je to bil, pravi septemberski, ki je v poletnih temperaturah tako hribom prijazen.