Božična zgodba pod Krnom

Danes na Božični dan se je v dobršnem delu naše doline vila gosta megla. Nenavadno za naš konec je, da megla vztraja čisto cel dan.  No, pravzaprav se je gosta megla porazgubila takoj za tretjim ovinkom na Bovško in seveda ni dosegla višjih vasi nad dolino.
Popoldan je bil s soncem obsijan le še Krn in z mamo sva se odločili, da se zapeljeva do Drežniških raven, kjer že tradicionalno postavijo jaslice sredi vasi. Zapela je pesem dveh zborov, popili smo čaj in kuhano vino, prijazne domačinke so stregle z božičnimi dobrotami. Občudujem domačine pod Krnom kako so vedno složni, znajo sodelovati in narediti prijazno vzdušje za domače in prišleke.

Minil je miren, družinsko obarvan praznični dan.

Moje smrekce v odeji krpanki

Zapadel je sneg. Smreke so dobile lepo odejo in postale so lepe v svojem belem zasneženem plašču. Tudi moje smreke sem nesla na sneg, na lepše, na fotoshooting :). Svetloba v hiši je pač čudna in odeja iz smrekic je velika 1 m x 1,5m.
Okrog teh smrek se vsi pri naši hiši z mano delajo malo norca in me zafrkavajo.  "Mamine smrekce." Pravzaprav pošteno zavijejo po naše, ker sem baje tako rekla, ko sem "ta daammm,... fanfare pri hiši" vsem pri hiši pokazala svoj dokončani izdelek.  Kaj je to? vsi kar malo butasto vprašajo.  " To so moje smrjǝkce"
Naša fonetičarka sicer prida, da "ne pozna slovenske fonetike,.. ker ona  je anglistka,...", a mi vseeno pošlje smrekce zapisano fonetično po naše.
No, sicer pa itak nobeden, čisto nobeden,  ne zna tako hudo zaviti po naše, da bi bilo prav ;)

Bil je čudovit dan včeraj - s smrekcami v ruksaku - na sprehodu  po snegu, v sončen zimski dan. 

Med smrečicami, v merjenju decembrskega časa

Decembrski dnevi tečejo kot za stavo.  Prišel je že Miklavž in danes gorita že dve svečki v našem improvizinarem venčku, za katerega pravijo,  da ni čisto za pokazat. Med svečkami so čisto tapravi lešniki. Takšni, ki se jih lako sproti pojeda.
Čas tako mineva tudi v dolaganju lešnikov v adventno tihožiteje  in kuhanju čaja bolniku pri hiši. Zdelala ga je sezonska bolezen decembrskega časa, nekaj gripi podobnega. Vse smo mu ustregli, samo da bi nekaj več pojedel in čimprej ozdravel. Zaželel si je najboljšega kosa mesa, ki  mu ga je nabavila in pripravila nona. Njegov biftek. No, na koncu je moral na pomoč dobiti zdravila in po tednu dni je končno bolje.

Okrasili smo naš trg, prižgali lučke, skuhali kuhano vino. Cerkvena okna so osvetljena, stolpna ura je obnovljena in pobarvana. Še vedno pa nima kazalcev in ne kaže časa. Stolp je tako čisto smešen, kot bi bil gluh a vseeno tako čedno lep.  Na našem placu so tudi smečice, velika in mnogo manjših.
Tudi sama že od oktobra dalje režem in šivam srečice, pravo pogozdovanje je bilo to.  Kmalu bom lako zlezla pod smrekov gozdiček,... kar na kavču doma.  :)

Rdeča vezenina na temni torbici

Najprej so bili to prti, ki sem jih kupila na bolšjaku. Bilo jih je več skupaj naprodaj, zanimivo so bili vezeni v rdečem. Za vse skupaj sem dala 3 ali 5 eurov.
Potem sem prte reciklirala, ojačala, podložila v kose blaga za izrez. Vzorce sem nacentrirala, da so dobili sled in obliko na torbici. Ta je dobila en široki žep po celem in žep na zadrgo zunaj in znotraj prav tako.  Ko je torbico obsijalo sonce, sem ugotovila, da so ročaji, ki so iz drugega ojačanega črnega blaga v drugačni barvi in je torbica v prtih v rdeči vezenini v bistvu močno temno modra. Tudi na fotografijah, ki običajno spačijo izdelke v črnem se to lepo vidi, v turobnih temačnih in deževnih vremenih tega časa pa niti ne.
Všeč mi je, priročno velika in prostorna je. Ni tako velika, kot mnogo prejšnih modelov. Kroj sem pomanjšala in prilagodila. Rada jo nosim.

Krpanka v pastelnih slikah

Nikoli ne zavržem lepih koščkov bombaža. Tudi če so čisto majhni, v trakcih in skoraj odpadki. Lako rečem, da je to moja slabost. Ali rečejo to eni takemu početju hrčkanje?
Koščke zberem v sorodni barvah, v pastelnih barvah ali pač kakšnih drugih.  Navadno iz takšni odpadkov izdelam nove bloke, nove slike. Iz teh nastanejo krpanke, prešite odejice v t.i. modernih blokih. Navdušujejo me.

Vikend odklop v Međimurju

Novembrski čas je deževen že od vsega začetka. V naši Dolini rado dežuje v močnih nalivih in velikih količinah dežja. Ta vikend je bil vremensko enak prejšnemu, le da sva prejšnega preživela stran od doma. Rutino časa novemberskega vikenda sva zamenjala za pobeg na čisto drug konec domovine. Pravzaprav že čez mejo. Podaljšan vikend preživiva na najbolj severni turistični točki Hrvaške. Tako piše! Tam blizu teče Mura in goduje Sv. Martin.
Terme so mi všeč. V takšnem wellness stilu. V krogih energije in v mnogih stebrih elementov,  z vijačnico in srebrno kroglo.  Krog z letalci sem po treh dneh naštudirala. V smeri urinega kazalca gre tako: od misli do intiucije, v občutek in nazaj v senzacijo. Ne bom raziskovala naprej za kaj gre. Tudi velike slike z breskvijo v cvetu samo občudujem in zraven študiram, razmišljam. Ne pridem do konca. Nič zato.
Terme, nekdaj - Vučkovec, so nastale na mestu, kjer so že mnogo časa nazaj hoteli iz ostalin Panonskega morja načrpati nafto. Naleteli so na zdravilno vodo, ki je sestavljena iz mnogih pomembnih elementov za telo in dušo človeka. Tako gredo:
Največji steber je Natrij - artitis, Fluor-osteoporoza, Stroncij-kostno maso, Jod-ščitnica, Kalij-srce in Litij-antistres. 
Tam so grički, zidance, svetle hoste in vinogradi. Na mnogih drevesih raste bela omela, srebrne bunkice čakajo na pravo slano, snežinke in seveda božični čas.
Prvič sem bila v tem koncu domovine in tam čez. Drugačen svet, kjer sonce bolj naravnost sije, se ne skriva za hribe in kjer dež ne lije tako kot pri nas.

Dve torbi v modrem

Ko sem zjutraj s ceste pokukala v sotesko Soče sem opazila, da je ta po sončnem dnevu in vsej odtekli vode minulega ciklona, svetlo  zeleno modre - smetanasto mint barve. Ne morem reči, da je mint barva  - modra barva. Razmišljam o modrih barvah. O nebu, morju, reki, jutranji slani,  ledenih rožah in snegu. V vseh modrih barvah je vedno voda.  Spomnila sem se na dve torbi v modrem, ki sem ju sešila že pred časom in po predalih izbrskala nekaj fotografij.
Vem, da sem si takrat zadala asociacijo - motiv in izziv - Dve torbi v modrem". Takrat je minevalo poletje. V mislih sem imela morje, njegove motive. Razmišljala sem o njegovo spreminjajoči se obliki do časa, ko bo prišla zima. Do takrat, ko bo morda tudi do njega priletela kakšna snežinka.
Od Nanosa, preko Krasa, Črnega kala,.. do morja.