Med smrečicami, v merjenju decembrskega časa

Decembrski dnevi tečejo kot za stavo.  Prišel je že Miklavž in danes gorita že dve svečki v našem improvizinarem venčku, za katerega pravijo,  da ni čisto za pokazat. Med svečkami so čisto tapravi lešniki. Takšni, ki se jih lako sproti pojeda.
Čas tako mineva tudi v dolaganju lešnikov v adventno tihožiteje  in kuhanju čaja bolniku pri hiši. Zdelala ga je sezonska bolezen decembrskega časa, nekaj gripi podobnega. Vse smo mu ustregli, samo da bi nekaj več pojedel in čimprej ozdravel. Zaželel si je najboljšega kosa mesa, ki  mu ga je nabavila in pripravila nona. Njegov biftek. No, na koncu je moral na pomoč dobiti zdravila in po tednu dni je končno bolje.

Okrasili smo naš trg, prižgali lučke, skuhali kuhano vino. Cerkvena okna so osvetljena, stolpna ura je obnovljena in pobarvana. Še vedno pa nima kazalcev in ne kaže časa. Stolp je tako čisto smešen, kot bi bil gluh a vseeno tako čedno lep.  Na našem placu so tudi smečice, velika in mnogo manjših.
Tudi sama že od oktobra dalje režem in šivam srečice, pravo pogozdovanje je bilo to.  Kmalu bom lako zlezla pod smrekov gozdiček,... kar na kavču doma.  :)