Pri nas ni padlo veliko snega. Le kakšne tri centimetre, nakar je celo noč padal ornk dež, tako da je nastala ornk huda brozga, ki jo je na koncu poslabšanja še malo zasnežilo, kar niti ni omembe vredno. Stopnice do cerkvice so bile...uf, tako grozno ledene, da sem po hodila po otroških in pasjih stopinjah in iskala vsaj malo oprijema. Iskala sem sončno pot, kjer je bilo vse skupaj malo bolj mehko, da se mi je zdelo malo bolj varno. Razgled je bil lep, betonski bloki pa popolnoma zaledeleli, nisem si upala, da bi šla naokrog.
Počasi, kako že rečejo, kot po jajcih sva se spuščala skozi gozd do glavne ceste in naravnost navzdol po obvozni poti do Kampa, čez brv in naprej proti Kozjaku. Pot je bila res poledenela. Iskala sva stezico ob kraju, skozi gozd, ki je bila bolj mehka, tam se ni nabirala voda, ki je v lužah postala hudo debel led.
Tamali je vseskozi razlagal o oprijemih, profilih, načinu hoje, kako naj postavljam noge. Tam kjer je bil ornk led in ni bilo pomoči sva se prijela za roke in počasi hodila kot da bi imela drsalke. Rekel je, da ne bo druge, kot da mi poišče palico, da bom bolj hitro stopila. Ja, pogrešala sem pohodne palice, s katerimi bi se počutila še kako bolj varna. Njegove skibucke so imele boljšo gumo kot moji goreteks treking čevlji, ki so na ledu izviseli. No, padla nisem, le parkrat kar naglas zakričala, ko sem se lovila in pokrilia z rokami in kolki.
Sprehod si bova oba zapomnila. Bilo je lepo. Lepa nedelja je bila to.
Glej, glej, prejšnjo nedeljo so bili slapovi dobro obiskani.
OdgovoriIzbriši