Na Notranjsko

Še en dopustniški dan. Zaželela sva si - se vsesti na teraso, na sonce, spiti eno kavo. Vedela sva, da je regija, kjer živi moj brat - Notranjska - odprta za take reči. Zadnje čase mi je pošteno šlik šlakal, se hvalil in me vabil. Zvečer, na dan četrtka, naju presenti novica, da je Goriška regija zaprta že na dan petka in da zaklepanja regij ni več - kot običajno ob sobotah,... Preverim in ugotovim, da lahko našo nesrečno regijo zapustiva, če opraviva hiter test. Tako se kar na poti ustaviva na covid točki, kjer mimogrede opraviva to reč, da bo vse tako kot je traba in bom imela mirno vest.

Ustaviva se ob Planinskem jezeru, kjer so ostanki starega gradu, ki je pogorel med 2. svetovno vojno. Pokrajina, ves svet in modro nebo je čarobno sanjski.

Nadaljujeva pot do Cerkniškega jezera, kjer se sprehodiva po Poti izvirov, ob Gornjem jezeru. Pokrajina je spokojno mirna, lepa, kot v pravljici.

Privoščiva si kavo na terasi, ki je razširjena na parkirišče. Kava je dobra, kelnarca prijazna, vsi ljudje nasmejani in srečni. 

Nadaljujeva do enega najlepših biserov Notranjske. Grad Snežnik. Ob gradu se sprehajajo tri zaljubljeni pari. Plus midva. 

Obiščem brata, ki mu prinesem joto, ki jo skupaj pojemo. Na pijačo gremo na teraso bližnje gostilne.

Na poti domov se ustaviva še ob Dolenjem jezeru ob Cerkniškem jezeru in ugotoviva da je v velikem rešetu še nekaj vode. Brat me je poučil,  da sedaj v teh dneh voda ponikuje, izginja v svoj notranji svet. 

Danes na kratko le v nekaj slikah iz Notranjske. Ne morem si kaj, da ne bi naredila še kakšne objave z več fotografijami, ker je bil ta dan ves svet in vse z njim tako zelo lep.