Kratka marčevska reportaža.
Na Kanin sem povabila svojega brata, ki je po zelo zelo zelo dolgem času ponovno smučal na Kaninu. Nazadnje se je baje vozil še v rdečih jajčkih gondolah. Bil je sončen dan, kristalno modro nebo in videlo se je do morja. Zraven sta šla še sine in starejša hčera, Dragi je ostal doma zaradi svojih težav s križem. Tamali po dveh smučanjih na Kaninu prisega le še na bigfootke od Tamale. Pravi, da si bo kupil svoje in potem bosta skupaj smučala.
Prejšni teden si vzamem dan dopusta in grem na Goriško, k tetki na obisk. Izbere si izlet na Kras, na Cerje nad Mirnom pri Novi Gorico, kjer je lep razgled daleč naokrog. Škoda, da je bil ta dan bolj oblačno vetrovne sorte. Gotovo se bom na Cerje še zapeljala, saj je baje res mogočen razgled na vse Alpe, na naš Krn, Matajur, Furlanijo in na drugo stran do morja. Ogledali sva si razstavo stolpu muzeja na Cerju in se sprehodili po kraških poteh mimo nasadov oljk, ki so jih na tem koncu goriškega Krasa pričeli na veliko saditi. Pomalicali sva iz nahrbtnika, popili kavo in čaj iz termusov. Naenkrat je bila ura krepko v popoldanski čas, ko skočim le še do šoping centra sinu po kavbojke, saj so mu vse na 7/8. Največja mladinska številka odpade, nove mu poiščem na moškem oddelku in zadovoljna sem, ker zadanem - ni mi jih potrebno vračat, prav so mu.
Za 8. marec si tradicionalno vzamem prosto. Tokrat sem delo od doma zaključila na dobri polovici, se odjavila od službenega kompjuterja, pojedla svoje vegansko kosilo - v bistvu ostanke od nedelje - pocvrto polento na oljčnem olju z rožmarinom, varianto prebranca- z belim fižolom, papriko in bučkami ter malancane na žaru namesto mesa. Dobro sem se najedla in krenila na hišni hrib nad Kobaridom - Baba - 772 m. (Kobarid 234). Slaba urca klanca samo in izključno strmo navzgor.
Danes se vrnem na firmo, kjer me pričaka rožica za 8. marec. Vesela sem, da še vedno vedo za Nas, da se zavedajo, da smo na ta dan pomembne in ponosne, da praznujemo. ;)
Ni komentarjev:
Objavite komentar