Po štirih mesecih se je osmak vrnil v šolo. Tako kot vsi še ostali osnovnošolci, ki še nimajo zimskih počitnic. Zvečer je bil kar malo nestrpen, danes pa čudno utrujen.
Ko je prišel z šole, ga vprašam, kaj je bilo prvi dan v šoli danes takšnega, da je bilo res zelo drugače kot prej. Pred tem navržem, da so jih učiteljice zagotovo obdale, kako so se potegnili, zrasli, spremenili fantovske glasove,...
Kmalu pove, da je bilo najbolj drugače pri telovadbi. Čisto vsi so imeli težave in komaj zmogli preteči običajna dva kroga, eni pa so zmogli le enih petdeset metrov, ko so se morali ustavit. Za trenutek pomislim nase, na zimsko zaležanost, na vso hrano in kalorije, ki delajo veliko razliko do tistih, ki jih pokurim. Prevelika razlika.
Potem nadaljujeva debato o tem, če bi šli kaj smučat drug teden in preveriva urnike za prostovoljno testiranje. Žokanje po nosu, rečeva temu.
Zdi se, da ta koronski tunel ni pravi tunel ampak bolj kakšen brlog. V njem ni svetlobe, razen če morda posvetim s telefonom - za kratek čas, da preverim, če po tleh ni preveč blata. K sreči bo kmalu v ta brlog ob poti do Kozjaka posijalo spomladansko sonce in ledene sreče ne bodo več zlovešče opozarjale na nevarnost. Strahu pred temo bo vedno manj.
Pri nas odhajamo nazaj v šolo po korakih... najprej midva z najmlajšim, sedaj srednji otrok... sedaj pa držimo pesti za čimprejšnji odhod v šolske klopi za srednješolko... jaz bi jih itak pošiljala nazaj v obratnem vrstnem redu od sprejetega...
OdgovoriIzbrišiAmpak je fino, biti spet v šoli, tudi če so pri telovadbi malo počasnejši in me pogosteje kot prej pokličejo mami... samo da smo spet nazaj