V slovo letu dvajsetdvajset

Vsako leto v zadnjem tednu decembra tradicionalno zaključimo na vrhu Matajurja, ko se ob sončnem vzhodu snidemo s sestričnami in nadaljujejmo z zdravico, čajem in  kavo ter dobrimi željami v beneški koči. Letos snidenje zaradi korone odpade. 

Letošnja zadnja nedelja bi bi bila kot nalašč za na vrh Matajurja, sončna in ravno prav zasnežena. Odločila sva se, da greva po razgled na rojstvo jutra tokrat na malo nižji vrh - Kuk na  Kolovratu nad livškimi vasmi, nad našo soško dolino. Ta dan je še zadnji letos resno obetal stabilno vreme. Spomnila sem se sestričen  in jim poslala pozdrave na jutranji kartici sončnega vzhoda.

Mineva zgodovinsko leto. Ne bomo ga pozabili. Silvestrovo je danes. Dan za spomin, pogled nazaj in naprej. Dobro se spomnim zadnjih lanskih poročil, ko je prišla novica o čudni kitajski pljučnici, podobni sarsu. Lansko leto smo silvestrovali v Italiji, blizu Benetk in družina s katero smo menjali stanovanje je naletela že na prve težave pri letalskih letih, ko se je vračala iz dopusta. Spomin se kako smo v firmi previdno odpirali pošto in dokumente iz Kitajske in Koreje, kako smo se hecali in se čudili, da se vsi izogibajo vzhodnjaške - kitajske rase in nastane sredi šoping centra situacija, kot bi morski pes prišel  v jato rib, ko se vse ostale ribe poskrijejo. Kot da je to samo njihova briga ali pač na koncu naša zahodnjaška slaba karma?

V februarju smo smučali v Avstriji. Nepozabne smučarske počitnice, ko se je že govorilo o virusu v Italiji in sem včasih v gondoli res pomislila na to, da mogoče kje kaj ne staknemo. V službi so me vsi natančno spraševali, kje sem smučala. V smučarskem središču se je zvečer v diskotekah in zabavah trlo ljudi. Skandinavci, Norvežani, Švedi so imeli počitnice in so med gosti prevladovali. V našem kraju je bila pustna povorka poslednji in zadnji veliki dogodek ki se je zgodil v letu 2o2o v okviru lokalnih kulturnih prireditev. Spomnim se, da je bil ravno na ta dan pogreb domačina, ki je kraju pustil velik pečat. Zadnji velik pogreb.

V marcu se je začelo. Smučišče Kanin s obilico snega in še več pomladanskega sonca so zaprli, tako mi ostaja še danes nekaj par smučarskih kart iz prejšne sezone.  Bil je to petek, trinajsti. Vsi smo bili naenkrat skupaj doma. Študentka, maturantka, šolar. Šolar in maturantka sta bila na začetku še kako zelo navdušena nad dejstvom, da ni treba v šolo.  Pisarno sem odprla pod oknom ob robu domače mize. Vsak teden smo odpirali šampanjec ali kaj drugega -  za vsak teden karantene, smo rekli. Misleč, da ne more trajati. Odkrivali smo skrite kotičke svoje občine. Šivala sem maske. 

V aprilu so Stonsi napisali in zapeli svoj Lockdown song in papež je imel v Vatikanu nepozabno velikonočno procesijo in mašo. Naredili smo že prvo lockdown družinsko žurko na vrtu. Maturantki smo nudili podporo,  jo spodbujali pri učenju. Vedeli smo, da bo po prvem maju skoraj konec "te korone"  in bodo prišli bolj normalni časi. 

Prvi maj je bil nepozaben, melanholičen, brez kresa in s koračnico po radiu. Odprli so nam občinske meje. Pobegneva na pohod v dolino Vrat. Takrat se mi porodi ideja za drugačen dopust. Punci se po devetih tednih odselita nazaj v Ljubljano. Sine me še za dan mladosti sprašuje, če se že ve, kdaj bodo šli nazaj v šolo. V maju razmišljam o dopustu in določim skrajni rok, ko prekličem plan A.

V juniju mi uspe v bolnišnici opraviti manjšo operacijo na ožilju. Tamali se v začetku junija vrne v šolo. Držimo pesti za maturantko in smo ves čas izpitov v mislih z njo. Odpovem dopust v Dalmaciji in izdelujem plan pohodov po poti Julijane. Že v juniju narediva prve domače etape. Če ne bi bilo korona leta, se nama Julijana ne bi zgodila.

Julij je tako Julijanin. Vreme nama je naklonjeno in na poti nama gre dobro, po načrtu. Čas do rezultatov mature tako bolj hitro mineva. Punci uspe in vpiše se na študij veterine. Konec meseca strnem vse misli na pohodniško pot Julijana, pot okrog Triglavskega narodnega parka. 

Morje v korona letu sem skoraj že odpisala. A se nama ta zgodi v avgustu, ko za podaljšan vikend, tik pred zaprtjem meja kreneva za Cres. Poletje brez morja skoraj ni vredno besede.

Septembra greva v italijanske hribe na drugo stran Kanina, na izlet do slovenskega morja, obiščeva grad Devin. To je bil dan, ko se je odvijala zadnja etapa Tour de France, ko je presenetljivo zmagal Pogačar na katerega sem stavila že od začetka. Tihi favorit. Nisem mogla verjeti, kaj mu je uspelo. Korona se konec meseca spet prične komplicirat, odpovem dopust v Italiji in ga zamenjam za domačega - na Krasu. 

Za rojstni dan gremo tako na  podaljšan vikend na Kras. Nepozabno snidenje s svojo tetko in nekaj pohodov na tako lepem koncu sveta. Punci pričneta novo študijsko leto. Novopečena študentka je zadovoljna in navdušena hkrati. Korona se prične  hudo komplicirat. Tudi ta glavna predsednik in dama v Ameriki jo fašeta. Poslušam pesem Hamota - "Svet je drugačen kot prej, svetu je zmanjkal idej, in ti si drugačna kot prej..." Melanholija jeseni in še kako drugačnega zaskrbljujočega časa, ko število okuženih drsi v nebo, se nas dotakne mnogo bolj kot spomladi. Spet nas zaprejo v občine in mulci še pred krompirjevimi počitnicami ostajajo doma in se šolajo na daljavo. Tudi študentki. Tavelika študentka dokončno odpove Erazmus izmenjavo in ostaja v Ljubljani, Tamala pa si svojo študentsko rezidenco naredi v spodnjih prostorih hiše.

Novembra se za mularijo podaljšujejo počitnice. Slednje pomeni, da fant en teden še bolj dolgo spi in hodi hudo pozno spat. Kot predstavnica sveta staršev napišem staršem osmakov sporočilo in napovem, da se po mojem mnenju ne bodo vrnili v šolo do svetih treh kraljev. Korona v Sloveniji se začne še bolj hudo komplicirat, poznam vedno več ljudi, ki zbolevajo. Sestra na Gorenjskem mi s prve roke poroča, kako zgleda v resnici.

Decembra meseca zapade prvi sneg. Belina in tišina na polju  spreminjata svet v bolj čist, lesketajoč in lep. Več ali manj delam od doma. Starejša hčer se pred božičem vrne domov. In njena mačka zraven. Brez nje ne bi preživela, pravi. Nismo se videli od oktobra. Veseli smo drug drugega. Skupaj nas pet in tri mačke preživljamo lep družinski čas. 

Zbogom leto 2020. Nepozabno je bilo. Če pa sem čisto iskrena in povem po resnici,... nam ni bilo hudega. In trkam po lesu. Zdi se, da smo ustavili čas in naleteli na drugo plat smisla življenja. Iskajoč pozitivnih reči in trenutkov, spoznanj, da ni nič več samo po sebi samoumevno. Tudi svoboda v več pomenih besede ne. Zakaj ne bi zato raje rekla, da je to sreča v nesreči ali da je v tem korona slabem tudi nekaj dobrega?

Zaupajmo, bodimo iskreni, pozitivnih misli in dejanj, iskajoč miru, zadovoljstva in prave mere veselja.  Sreča v tem gotovo najde pot.

Srečno in zdravo Novo leto vam želim!