Vreteno časa

Nedelja je, proti koncu oktobra. Napovedanih je do 25 stopinj celzija. Vikend  brez sonca.
Cel vikend sva sama. Ena punca vodi skavte na Jakcu, Tamali je tudi v eni od skavtskih skupin. Druga punca je na izmenjavi na Irskem. Pišemo si in pošiljamo fotografije. Ona zeleno irsko idilo s čudovitimi oblaki, mi njen bolj ali manj mačke.
Zakurim v peči, da se posuši perilo. Prijetno toplo postane.  Zunaj ni prijetno. Vlažno je, sivo megleno, grdo. V kratkih rokavih grem na sprehod do reke. Ujame me dež.
Študentka ostaja v Ljubljani, Tamali je prehodil 27 kilometrov v petih urah in pol, cca 43ooo korakov pravi. Bilo je zabavno, čeprav so na orientacijskem tekmovanju že takoj  zalutali in se tako že na začetku izgubili.  Namesto da bi prišli v spodnji Logatec, so prišli v zgornji Logatec. Utrujen se vrne domov. Tiramisu s kakavom sem pripravila posebej zanj. Zmazal ga je. Z dodatkom.

Vrtimo vreteno časa. Nitke tečejo. Čas teče. Tri klopke po tri nitke. 
Si čas lahko razdelimo? Si vzememo čas? Kdo nam krade čas? Včasih se klopček navitja skotali po tleh. Ujame ga mačka in ga zbrca s seboj. Jezim se. Spet dobim svoj klobček v roke. Navijam naprej. Na vsakem klopku sta dve debelejši nitki in ena čisto tanka.
Navijam iz vretena časa, ki si ga vzamem v uteho reči, ki so mi pri srcu.
Navijam niti iz vretena časa na klopko spominov. Iz časa v oktobru na klopko spominov tega babjega poletja v oktobru, pravijo.