Imresije iz Provanse v modrem

Obljubila sem vam tri impresije - v vijoličnem,  v rumenem in modrem.
Za konec še modra. Kot voda, kot nebo. Kopali smo se takorekoč vsak dan - v reki, jezeru, morju, bazenu. Nebo je bilo ves čas modro ali pa so se le Vangoghovi oblaki sprehajali sem in tja. Zagotovo več ko dovzetne imresije za lep spomin.

Van Goghov Arles

Šli smo do morja, do turističnega mesteca Saintes-Maries-de- la-Mer. Turistov ni bilo veliko, nekaj tujcev, Čehov, Angležev. Plaža je bila peščena in valovi so bili ravno prav visoki, da je Tamali zelo užival.
Asociacija na Provanso je gotovo tudi veliki slikar Vincent van Gogh. Ko smo se vozili do Arlesa smo skozi avtomobilska okna opazovali ravno pokrajino brez hribov, ki smo jih navajeni.  Oblakom smo rekli kar Van Goghovi oblaki, saj so se pokrajini in vsem barvam tako lepo podali. Arles je mesto, ki je najbolj poznano prav po velikem umetniku. V tem mestu na jugu Francije je preživel več kot leto dni in ustvaril veliko število likovnih del. V Arlesu se je spričkal z Gouguinom in si odrezal uho. 
Sprehodili smo se po mestu. Zelo živahno mesto, s posebno karizmo, ki je izpolnila naša pričakovanja.  V areni se je ravno pričela zbirati množica ljudi za dogodek, v katerem se postavni visoki fantje, oblečeni v bela oblačila soočijo s črnimi biki in jim iz rogov poskušajo spraviti pisane trakce. Pravijo, da je mesto Arles duhovna prestolnica Provanse. To potrjujemo tudi mi. Lep je ta kos Van Goghovega sveta.

Park Camargue

Ko sem pripravljala plan izletov po Provansi, nisem mogla izpustiti parka v delti reke Rhone. Tamalemu sem že doma obljubila , da bo videl te ptiče - flamingote,  ki so po novem njegove zelo priljubljene živali. Zanimive živali z zanimivimi nogami, ki čudno postopajo, imajo hudo grd pogled, se rade pričkajo, non stop žlobudrajo. Nekaj par smo jih videli tudi v letu, takrat so bila njihova krila najbolj rozasta.  Njihovo perje je bilo sicer zgoraj belo, spodaj pinki roza.
V parku smo videli tudi plavajočo vidro. To ni bil bober, ki ima ploščati rep, kot plavut, vidra pa dolg ozek rep kot kača. To smo se naučili iz oznak, ki so bile postavljene naokrog.
Značilni kamaraški konji so nižje rasti, spominjajo na ponije. Ko smo se vozili tam okrog smo videli tudi mnogo drugih konjev, takšnih in drugačnih in mnogo turističnih povabil za ježo po parku, prelepi VanGoghovi pokrajini. Sprehajalna pot skozi park je dolga 3 kilometre in bi jo lahko podaljšali še za dodatne štiri.  Mi nismo šliše v veliki krog, raje smo mahnili še do morja.

Stopinje za druge poti

Naša maturantka je imela do mature ravno toliko rešpekta, nekega velikega učenja, sekirancije, brige, samozavesti in zaupanja,...  kot do čebel,  ki so brenčale v gostih nasadih sivke in se jih je "malo bala",..
Zadovolja, brez skrbi,  čaka na povabilo za vpis na izbrani študijski program.
Nocoj smo nazdravili s francoskim vinom!

Chateau La Coste

Gospa Catherine, ki nas je zaupala svojo hišo, nam je rekla, da se ji zdi, da bi vse nas gotovo zanimala moderna umetnost.  Ne vem kako je to ugotovila, a je v bistvu imela čisto prav. Predlagala nam je obisk tega muzeja na prostem. Dobri dve uri hoje, okrog sedem kilometrov stezic med vinogradimi, objekti, kipi, instalacijami.

Za vino, ki ga prideljujejo tam in je možna tudi degustacija in nakup,  se nismo kaj dosti brigali, ker smo pač kupili cenješega in ravno tako odličnega v lokalni trgovini. Na dopustu smo tako raje pili vino.  Pivo je bilo predrago, vino pa po sprejemljivih cenah.  Po mojem si težko predstavljate kolik  trt imajo tam okrog. Naokrog in okrog, po dolgem in počez ogromno. Ja, čisto res,... enkrat bi to deželo rada obiskala v času jeseni in trgatve. 
Krenili smo na sprehod. Dan je bil čudovit, pihal je mistral in proti koncu popoldneva ni bilo več prevroče. Tamalemu je bila najbolj zanimiva inštalacija z magneti, v katero je zmetal kar nekaj kovancev. Punca je bila v hrastovem drevesu kot Alica v čudežni deželi. Sama sem bila sprva odločena, da napišem kakšno svojo skrivnost, ki jo vržem v grob,.. a potem sem bolj in bolj razmišljala, katera skrivnost bi bila tako velika in samo moja, da bi jo morala zakopati v grob. Nimam je. Zanimiva inštalacija, s pomembnim sporočilom. Senca je bila kamnu seveda narisana in zaradi tega so me naši trije še nekaj časa hecali, da kako ne štekam oz. tako pozno dojemam...V kapeli na vrhu griča je bilo mirno. Tiho. Spokojno. Lepo.
Fanta sta hitro krenila naprej do lisc in Tamali je hitro začel naglas peti pesem,... ti ti ti ti ti What does the fox say? Med krošnje dreves smo se čez leseni most prikradli do sodčka, v katerem nas je čakalo presenečenje. Mogoče vam enkrat pokažem, kaj je bilo notri, ampak to fotko ima trenutno naša punca na telefonu.
Skozi veliko galerijo kock, mimo gonga, ki je oznanjal svoj ommmm po pokrajini, smo prišli na začetek. Bilo je prijetno pozno popoldne, ki smo ga zaključili v zgodnji večer.  V Provasni je dan v začetku julija še bolj dolg kot pri nas.