3. 05. 18

V hrib, v korak s časom v maju

Korakanje navkreber.
Le navzgor, v hrib, skoraj kot po stopnicah. 
Ko gre bolj na težko, štejem korake,.. po deset.
Pa gre.
Tiho sva. V klanec pač ne govoriva.
Pot je dobra stvar za razmišljanja in za pogovore, ko se pot zravna. 
Razmišljam o otrocih in odraščanju, o našem najstniku in njegovih muhah, ki so drugačna od muh starejših hčera. Pomislim na Tamalo, ki v šolski ambulanti obvezuje mačji rep. Pred dnevi je to vadila na moji roki. Razlagala mi je tudi, zakaj spimo v temi,.. le takrat se sprošča v možganih ustrezni encim-hormon-ne vem kaj,.. da lahko pademo v pravi spanec. 
Pred vrati je matura. Naš Kosmač in kanadska pesnica, ki je napisala roman v svojem poetičnem jeziku. Eh, na koncu nisem prebrala knjig, za katere sem rekla,  da jih do njene mature preberem. Malo me heca vid, oči, slabše vidim in branje mi je mala težava. Mami pravi, da je v mojih letih že davno imela očala. Še malo počakam, komot berem na razdalji petindvajsetih centimetrov.
Misli mi spet šibajo sem in tja. Še vedno mi ne gre z glave dijak in njegovo vzetje življenja. Kar naprej in naprej. Odstopim iz temačnega razmišljanja in raje spet štejem korake. Enkrat deset, dvakrat, trikrat,.. sto. Jovo na novo.
Pot se zravna, klepetava. Na glas, da prestrašiva medvede, rečem. Na pot nama skoči le srna. Govoriva o turistih, ki jih je že sedaj v našem koncu veliko in o tem, kaj bo to ratalo poleti,... o najinih novih podvigih v hribe in gore, o drugi, tretji nedelji v maju, o francoski familiji, ki so najbrž takšna patchwork family, malo od enega, nekaj od drugega starša. Fascinira me, da mi Francoz pokaže slovensko francoski slovar, mali učbenik. Uči se slovenščine in rad bi se naučil pravilno izgovarjati čimveč besed, pozdravov, zahval. "Hvala lepa" in nikoli le "hvala". Prijazen fant, niti ne tako tipično francoski.
Narediva velik krog čez hrib, do Soče, skozi čarobni gozd do Svetega Antona in domov, na zakasnelo kosilo.






Ni komentarjev:

Objavite komentar