6. 08. 12

dnevi Nadiže

Nadiža je reka, ki se vije pod najbolj zahodnimi slovenskimi vasmi,
... je mala reka, kjer smo si mulci zdravili kraste od pobitih kolen,...ker so rekli, da se bo tako pozdravilo najhitreje, saj da je Nadiža zdravilna,.. 
...kamor smo se vse poletje hodili kopat, ...kjer je bilo vedno veliko družbe,
... vedno s kolesi, ... včasih na štop, ... s starši sem šla tja, le ko smo imeli ljubljanske obiske,...
 ti naši ljubljanski obiski so bili takrat le redki turisti,.. v Nadiži so bili takrat vedno le domačini in sorodniki domačinov...

Danes pa je v Nadiži drugače. Hoteli smo turizem in imamo ga. Mulci še vedno hodijo v Nadižo in pravijo, da "je Nadiža zakon!" Tja gredo tudi s kolesi, tako kot mladi mi. Le da starši (zaradi obilice prometa skozi drevored), raje vidimo, da se šest kilometrov peljejo po "kolesarski stezi", ki to seveda ni. To je le makedamska pot, čez drn in strn ob vznožju Matajurja.

...In tam se lepo odžeja ob mrzlem studencu,... kjer je dobra voda.

V Nadiži je v teh dneh gužva, nabito parkirišče turistov iz Goriške in drugod, pobira se parkirnina. Občina je naredila "umetne" bazene,  zraven je odbojka in fucal na mivki, bar,  kjer se na veliko prodaja sladoled in toči pivo.

...A mulci še vedno v Nadiži skačejo na glavco, na noge in na bombico, kot v naših mladih časih...

Sama se z Malim umaknem stran od glavnega kopališča in odidem peš po kolesarki poti naprej, do naslednjega vodnega bazena, ki je naraven in kjer se kopajo domačini iz najbližje vasi, kjer se je rodil moj oče. Tukaj je mirno, voda je bistra in topla. Mulci se zabavajo, starši klepetamo...

Opazujem skale, ki so z vodo zalite drugače kot v mojih mladih časih... 
Nabrežina se je pogreznila,..a še vedno spoznam skalico, s katere sem si edino upala skočiti na glavco,...
Enkrat moram do Korit, pomislim; da vidim če je tam še tako, kot v mojih časih...

Ni komentarjev:

Objavite komentar