22. 09. 22

V jesen!

V mir jeseni rinemo. Po tem, ko je zadnja fronta nalivov razmočila travnike in gozdove. Ti so že ob začetku meseca ob prvem večjem dežju začeli nenavadno zeleneti, kot da bi narava doživljala novo pomlad svojega življenskega ciklusa. Danes sem šla skozi gozd in v njem je dišalo po gobah. Povsod so bile, take in drugačne, najbrž nič kaj koristne, za katerimi se vsak dan redno in čedno grebejo najbolj  vneti gobarji. Nimam pretirano rada gob, kot začimba in okus so mi dovolj. 

Doma sva sama. Čudno je. Sodelavka mi je rekla, da je to sindrom praznega gnezda. Prvič sem slišala za to in če obstaja besedna zveza, potem je že nekaj na tem. Ena hčera študira en semester v tujini, druga vandra naokrog, sine je v dijaškem domu največjega mesta. Hiša je prazna. Naše mačkovje je tako v večini. Skoraj glavno besedo pri hiši imajo sedaj, ko se v času hladnih večerov in juter več zadržujejo doma. Najmljaša ljubljanska gospodična mačka z originalnim imenom v dolgi obliki Kleopatra je dobila novo patchwork odejico. Vedno si najde prostor v jami med blazinami na kavču in ta prostor je začela ponovno bolj na veliko koristiti, treba je bilo najti rešitev.

V poznih večerih rada šivam. Patchwork je posebna meditacija, ki terja drugačno pozornost kot šivanje česa drugega. Zbiram barve tega časa. Sine mi je naročil, da mu sešijem blazino za na običajen lesen šolski stol v dijaški sobi. Z vsem veseljem sem se lotila dela. Želela sem, da mi popolno uspe. Ko smo imeli prvi roditeljski sestanek na novi šoli, sva mu dostavila najkvalitetnejši posteljni nadvložek pri hiši in to mojo patchwork blazino. Rekla sem mu, da je sešita z veliko ljubezni. "Vem, vem" je rekel.

Jutri je petek, vrača se. Zmenjena sva, da mi do štirih proč pove, kaj bi rad jedel, kaj mu kupim,.. vse ustrežem, to ve. En teden je bil to le premium čokoladni sladoled, drugič čokapik. Na pol se heca z mano, ko pričakujem konkretno večerjo. Prav zanima me, kaj si bo izmislil jutri. Povem jutri.



Ni komentarjev:

Objavite komentar