Prvomajske

Prvomajske počitnice so pri kraju. Minile so v pravem pomenu besedu, s krajšim oddihom na morju, ki mu je po vrnitvi domov sledilo kresovanje z živo glasbo in pivom. Vsak na svojem koncu, vsak v svoji družbi. Ooo, po dveh letih je bilo to nekaj posebnega. Oči domačinov so se iskrile in med nami ni bilo več nobene razdalje in distanc, vse pozabljeno, vse mimo. Hčera, ki je šla na svoj kres in koncert je naslednji dan razlagala in se čudila - da kako je mogoče, da jim ob enajstih zvečer zmanjka piva...

Ob morju je vedno lepo. Tisti vonj morja tako obožujem. Temperature vode in zraka so bile še konkretno pomladanske in niti enega pogumneža nisem videla, ki bi se slučajno kopal v morju. Tudi temeperatura zraka je bila le tam okrog dvajset stopinj, zato pa je bilo sončno sevanje toliko bolj blagodejno in prijetno, ravno prav toplo, nič prevroče. Ves čas je po malem pihala burja, vreme se je po dnevih dežja začelo postavljat na svoje mesto.

Okrog Rovinja sva izbrala dve pešpoti in eno kolesarsko turo ob morju. Vse poti so krožne in lepo urejene, vzorno označene. Izbarala sva si razgled nad Limski kanal in razgledno točko nad vasjo Bale, zaključila pa ob morju v Premanturi. Nevihte, ki so bile tisti dan le še na celini je veter odvračal stran in dajal kuliso za čudovite razglede naokrog. Naenkrat je bilo temno, zapihal je veter, ki je odganjal temino in čez slabe pol ure se je prikazalo kristalno modro nebo.

Drugi dan sva najela kolesa in se odpravila na celodnevni izlet po eni od lažjih poti, ki je tekla tik ob morju, čez vinograde in oljčne nasade. Privoščila sva si piknik, kavo, brioš, jafa kekse,... vedno vse te reči tovoriva s sabo in se ne ozirava na čas, uro in na količino oddelanih kilometrov. 

Rovinj je čudovito mestece, ki sva ga vsak večer obiskala z vedno drugo promenadno potjo. Do cerkve navkreber, po skritih ulicah ali skozi mondeno marino. Nastalo je veliko spominov na razglede na Rovinj v večernih barvah, po odhajajočih nevihtah v smeri celine, v jutranjem soncu, ob sončnem zahodu.