Konec letošnjega vročega poletja sem preživela na morju. Ker se to za letošnje poletje spodobi in je vredno takšnega zaključka. Po datumih, ko so mnogi turisti aktivno pričeli pakirati, prazniti kampe in plaže in par dni pred novim šolskih letom, na koncu avgusta. Na morje sva šla sama. Sine se je po intenzivnem prvem študentskem delu petnajstletnika v kuharski opremi raje odpočil doma. Ker biti sam doma je tako carsko. V družbi sester in svojih prijateljev.
Čisto na jugu Istre, na krajnem jugu je Kamenjak, ki ima čudovite poti, plaže in razglede. Prekolesarila sva ga v obsegu okrog 30 kilometrov, ob tem pa se ustavila in kopala v mnogih čudovitih zalivih. Morje je bilo toplo, vreme lepo, okrog trideset stopinj je bilo ravno prav.
Prijeten dopust od ponedeljka do ponedeljka, ki si ga bom zapomnila tudi po tem, da je Dragi na polici doma pozabil denarnico in tako sva sedem kilometrov pred hrvaško obrnila in se vrnila nazaj v našo dolino (dve uri in pol od meje gor in dol) na kosilo (odtajana lazanja iz avta) in po nesrečni njegov pozabljen taccuin...
Dopust si bom zapomnila po divjih prašičih, ki sva jih hodila gledat vsak večer ob rob turistično zelo živahne Premanture. Bili so na pol udomačeni, gotovo niso imeli stare zraven, domačini so jim dajali hrane pod bližnjim drevesom.
Slabe pol ure hoda sva rabila do lepega koščka obale Kamenjaka, kamor sva se hodila vsak dan kopat in poležavat v sence nizkih borovih dreves na polotoku, skozi katere je vedno prijetno pihljalo.
Dopust si bom zapomnila tudi po posebno zanimivem baru-gostilni na koncu rta Kamenjak v safari stilu. Tam sva jedla sardele, sir in olive in pila rdeče in belo vino. Miza je bila kos masivnega kamna in strehe so bile iz bambusovih vej in v obliki indijanskih šotorov.
Ne bom pozabila vseh visokih skokov iz velikanskih čeri, kjer se je trlo obiskovalcev narodnega parka Kamenjak. Ooo iz kakšnih višin so to skakali.
Na neobljudenem koncu rta, kjer skalnate plošče poševno ležejo v morje so gnezdili ali mogoče samo počivali galebi. Bilo jih je veliko in niso se me bali, da bi zbežali. Hodila sem previdno in počasi mimo njih.
Lep konec sveta je bil to, tam na jugu, tam na morju, za spomin na nepreklicen konec letošnjega vročega poletja. Dragi je prebral dve knjigi - To noč sem jo videl in Dnevnik srbske gospodinje. Pohvalno zanj. Jaz sem prebrala le prvo in potem še nekaj časa brskala po spletu o knjigi, gradu in glavni protagonistki literarnega dela velikega slovenskega pisatelja Draga Jančarja. Kvačkala sem, štikala in pletla. Veliko reči. Miren dopust je bil to, za nabor energije v drugačne čase.
Ni komentarjev:
Objavite komentar