Niti za "fado"

 V portugalščini obstaja vrsto čudovitih besed, ki se jih enostavno ne da prevesti. Ena takih besed je tudi "fado", ki bi pomenila usodo, posebno stanje duha, ki izraža hrepenenje, zmes žalosti in strasti. Fado je povezan s portugalskim izrazom "saudade", ki je nekakšna mešanica melanholije, nostalgije in hrepenenja. Eksotičnost, drugačnost, inovativnost, spontanost in lepota bolečine, ki poslušalca presune, je hrepenenje, ljubezen, morje, trpljenje …

 

Na Portugalskem, v glavnem mestu, danes zagotovo sije sonce. Toplo je tam okrog 25 stopinj in kopajo se v Atlantiku pri dobrih 20.

 Pri nas se oblači in pravkar bo pričelo deževati. Pesmi v tem jeziku pašejo v tem lenobnem času, čakajoč na dež, ob ognju v peči, na kavču. 

 

Seveda jo tudi pogrešam, ker ne bo jutri skupaj z nami na nedeljskem kosilu. A se ima fajn in je uredu.

Eurovizijska uspešnica iz l. 2017, ki je dobila rekordno število točk in zmagala v obeh žirijah. V coverju, ki sem ga našla preko kanala letošnje slovenske evrovizijske pesmi - Žiga Žvižej iz LPSa in Iza Robavs.

Salvador Sobral - Amar Pelos Dois, COVER by Iza Robavs & Spicy Harmony

Patchwork blazina in čokoladne ladjice

Patchwork blazina o kateri je bilo govora včeraj, iz ene in druge strani. Sedaj se nahaja v Ljubljani na stolu v sobici dijaškega doma. Udobna je, pravi.

 Ob 15.32 sem dobila sms - " ja jdu bi CHOCAPIC in ne nesquik". Tako se sine heca z mano. Prejšni teden je bilo isto naročilo in sem kupila napačno škatlo kroglic namesto čokapik ladjic. Kupila sem mu še eno dodatno škatlo za v Ljubljano, da se ga bo kaj kmalu prenajedel in bom dobila kakšno drugačno sporočilo glede želja prehrane ob vrnitvi domov.  Jutri sva že dogovorjena, da mu ustrežem z najboljšo lazanjo , ko se tudi pred drugimi pohvali, da je "mamin pastičo" najboljši, celo boljši od noninega.

V jesen!

V mir jeseni rinemo. Po tem, ko je zadnja fronta nalivov razmočila travnike in gozdove. Ti so že ob začetku meseca ob prvem večjem dežju začeli nenavadno zeleneti, kot da bi narava doživljala novo pomlad svojega življenskega ciklusa. Danes sem šla skozi gozd in v njem je dišalo po gobah. Povsod so bile, take in drugačne, najbrž nič kaj koristne, za katerimi se vsak dan redno in čedno grebejo najbolj  vneti gobarji. Nimam pretirano rada gob, kot začimba in okus so mi dovolj. 

Doma sva sama. Čudno je. Sodelavka mi je rekla, da je to sindrom praznega gnezda. Prvič sem slišala za to in če obstaja besedna zveza, potem je že nekaj na tem. Ena hčera študira en semester v tujini, druga vandra naokrog, sine je v dijaškem domu največjega mesta. Hiša je prazna. Naše mačkovje je tako v večini. Skoraj glavno besedo pri hiši imajo sedaj, ko se v času hladnih večerov in juter več zadržujejo doma. Najmljaša ljubljanska gospodična mačka z originalnim imenom v dolgi obliki Kleopatra je dobila novo patchwork odejico. Vedno si najde prostor v jami med blazinami na kavču in ta prostor je začela ponovno bolj na veliko koristiti, treba je bilo najti rešitev.

V poznih večerih rada šivam. Patchwork je posebna meditacija, ki terja drugačno pozornost kot šivanje česa drugega. Zbiram barve tega časa. Sine mi je naročil, da mu sešijem blazino za na običajen lesen šolski stol v dijaški sobi. Z vsem veseljem sem se lotila dela. Želela sem, da mi popolno uspe. Ko smo imeli prvi roditeljski sestanek na novi šoli, sva mu dostavila najkvalitetnejši posteljni nadvložek pri hiši in to mojo patchwork blazino. Rekla sem mu, da je sešita z veliko ljubezni. "Vem, vem" je rekel.

Jutri je petek, vrača se. Zmenjena sva, da mi do štirih proč pove, kaj bi rad jedel, kaj mu kupim,.. vse ustrežem, to ve. En teden je bil to le premium čokoladni sladoled, drugič čokapik. Na pol se heca z mano, ko pričakujem konkretno večerjo. Prav zanima me, kaj si bo izmislil jutri. Povem jutri.

Čisto na jugu Istre in še naprej

Konec letošnjega vročega poletja sem preživela na morju. Ker se to za letošnje poletje spodobi in je vredno takšnega zaključka. Po datumih, ko so mnogi turisti aktivno pričeli pakirati, prazniti kampe in plaže in par dni pred novim šolskih letom, na koncu avgusta. Na morje sva šla sama. Sine se je po intenzivnem prvem študentskem delu petnajstletnika v kuharski opremi raje odpočil doma. Ker biti sam doma je tako carsko. V družbi sester in svojih prijateljev.

Čisto na jugu Istre, na krajnem jugu je Kamenjak, ki ima čudovite poti, plaže in razglede. Prekolesarila sva ga v obsegu okrog 30 kilometrov, ob tem pa se ustavila in kopala v mnogih čudovitih zalivih. Morje je bilo toplo, vreme lepo, okrog trideset stopinj je bilo ravno prav. 

Prijeten dopust od ponedeljka do ponedeljka, ki si ga bom zapomnila tudi po tem, da je Dragi na polici doma pozabil denarnico in tako sva sedem kilometrov pred hrvaško obrnila in se vrnila nazaj v našo dolino (dve uri in pol od meje gor in dol) na kosilo (odtajana lazanja iz avta) in po nesrečni njegov pozabljen taccuin... 

Dopust si bom zapomnila po divjih prašičih, ki sva jih hodila gledat vsak večer ob rob turistično zelo živahne Premanture. Bili so na pol udomačeni, gotovo niso imeli stare zraven, domačini so jim dajali hrane pod bližnjim drevesom. 

Slabe pol ure hoda sva rabila do lepega koščka obale Kamenjaka, kamor sva se hodila vsak dan kopat in poležavat v sence nizkih borovih dreves na polotoku, skozi katere je vedno prijetno pihljalo. 

Dopust si bom zapomnila tudi po posebno zanimivem baru-gostilni na koncu rta Kamenjak v safari stilu. Tam sva jedla sardele, sir in olive in pila rdeče in belo vino. Miza je bila kos masivnega kamna in strehe so bile iz bambusovih vej in v obliki indijanskih šotorov.

Ne bom pozabila vseh visokih skokov iz velikanskih čeri, kjer se je trlo obiskovalcev narodnega parka Kamenjak. Ooo iz kakšnih višin so to skakali. 

Na neobljudenem koncu rta, kjer skalnate plošče poševno ležejo v morje so gnezdili ali mogoče samo počivali galebi. Bilo jih je veliko in niso se me bali, da bi zbežali. Hodila sem previdno in počasi mimo njih.

Lep konec sveta je bil to, tam na jugu, tam na morju, za spomin na nepreklicen konec letošnjega vročega poletja. Dragi je prebral dve knjigi  - To noč sem jo videl in Dnevnik srbske gospodinje. Pohvalno zanj. Jaz sem prebrala le prvo in potem še nekaj časa brskala po spletu o knjigi, gradu in glavni protagonistki literarnega dela velikega slovenskega pisatelja Draga Jančarja.  Kvačkala sem, štikala in pletla. Veliko reči.  Miren dopust je bil to, za nabor energije v drugačne čase.