Od Kambreškega, čez Kolovrat do Livka (Julijana 18. in 17 etapa)

Bila je najbrž najlepša jesenska nedelja, vreme sončno, suho in primerno toplo za pohod. Zadnji krak podaljšane Julijanine poti sva spomladi zaključila v vasi Kambreško nad Ročinjem. Nadaljujeva do zaključka, pravzaprav v drugo smer; iz Kolovrata ne greva v Tolmin ampak zavijeva proti domu. Podrobnosti, prerezi in opis lahko najdete v 18.etapi  in 17. etapi.

Ni se nama mudilo, hodila sva počasi, skoraj pohajaško in ob poti ves čas pobirala kostanj. Vse naokrog so bile sledi divjadi, najbrž divjih prašičev, ki jih je vsepovsod ogromno. Naletiva na lovca, s katerim malo poklepetam. Pravi, da ne moreva naprej, saj je po sredi najine poti pogon divjadi. Pozanimam se malo, kako vsa stvar poteka. Več kot štirideset lovcev s psmi naredi obroč okrog divjadi, veliko je prašičev in jelenov pravi. Namesto skozi gozd, čez greben Globočaka  morava naokrog po poti, po robu obroča, kjer srečava še nekaj lovcev. Malo se jim je zavleklo pravijo, veter je pričel pihati in slabo kaže. Ko obhodiva obroč, se povzpneva v breg proti vasi Srednje zaslišiva tri poke. 

Ruksaka sta vedno bolj težka od kostanjev. Doma ga zvagava več kot šest kilogramov.  Kostanjem se res ne moreva upreti, da ne bi polnila žepov z njimi. V planinskem domu pod Ježo si privoščiva manjši prigrizek, sladico, kavo in čaj, kreneva strmo navzgor na vrh Ježe in s potem še malo navkreber do Kolovrata in vse do vrha najvišjega hriba1100 metrov nad morjem. Razgledava se naokrog, pogled seže v Benečijo, v daljavi se sveti morje. Povzpneva se še na Kuk, domači hrib nad livškimi vasmi in Sočo. Stopiva direktno navdolg po najbolj strmem bregu kar sem ga kdaj hodila, tresejo se mi noge, ki so že utrujene. Skoraj stopnice so vklesane v hrib od Nebes. Prideva do ceste ki vodi do Livka in se odločiva se, da očeta počakava kar na bližnji klopci, ki je še v soncu.  Zjutraj, ko sem odšla na pot, sem se zaklela, da bom cel dan hodila in uživala, vse dotlej dokler bo sijalo sonce.  Dolini pod nama so hribi takrat že naredili senco. 

Pisana otroška krpanka iz ostankov

Spomin na šivanje prešite odeje iz časov poletnih dni.  Nastala je iz ostankov otroških prevlek, starejših otroških pižam in rjuh, tudi predpasnik s srčki je bil zraven. Odejo sem prešivala z vozlički, saj je ta tehnika dovolj enostavna in varna, če se uporabi debelejše polnilo, odeja pa je tako lepo puhasta.

Vikend z Abrahamom

Včeraj v soboto je godoval sam Abraham, vsaj tako je bilo napisano na koledarju. No, midva sva se prvič srečala že dan prej. Spomnila sem se vseh srečanj s tem očakom mojih staršev, tete in še koga. Tako kar malo v letih so se mi takrat vsi zdeli. ;)

Sem najstarejša vnukinja, nečakinja v familiji, po obeh straneh žlahte. Zato je bil to za vse nas "ta mlade",  kar poseben dogodek, ko bodo od mene naprej v ta leta stopali ostali po vrsti, brat, ljuba sestrična in tako naprej do sestre in četice bratrancev in sestričen. Ja, "staramo se in v leta gremo" ene druge generacije staršev.

Lep vikend je bil, veter nam je prinesel jesen. Po tem, ko so danes odšli še zadnji gostje iz hiše, sem šla na sprehod čez hrib do reke.

Čisto sama. Samo jaz in veter.

Baby odeja krpanka za punčko

Iz ostankov blaga, iz kvadratov, zelo rada šivam otroške odejice. Nekako pritiče,.. vsaj pravijo tako, da mora biti otroška baby krpanka ravno iz kvadratov. Vzpostavila sem logičen sistem šivanja po vrstah, ki je dobro funkcioniral, da je vse skupaj šlo hitro in enostavno.

Oh, te otroške baby odejice, tako rada jih šivam in tako vesela sem bila, ko sem izvedela, da je noseča in da je punčka.

 

Neskončne plaže pri Benetkah za konec dopusta v septembru (7/7)

Za zaključek septembrskega dopusta se za nekaj dni ustaviva še ob morju pri Benetkah. To ima dvaindvajset stopinj, zrak prijetnih 27.  Pričakava hčerko, ki se je vrnila iz potepanja v Stockholmu. Medtem starejša hčera v enem kosu skupaj z dvema prijateljicama v desetih dnevih obhodi malce skrajšano verzijo Julijanine poti.

Ob morju je bil sledil nekaj dnevni popolni počitek. Do konca sem prebrala svojo drugo knjigo, malo sem štrikala in kvačkala. S kolesi se odpravimo do izliva reke Piave v morje. Ob morju prijetno piha, plaže postajajo vedno bolj prazne, delavci s traktorji vzdolž cele obale pospravljajo dežnike, ležalnike, čistijo pesek. Na drugo stran konca plaž nismo prišli, saj je bilo za to preveč kilometrov, kolesa pa so nam bila oskrbljena bolj za silo. Ne predstavljam si tukaj dopusta ob morju v poletnih mesecih. Lahko bi uporabila besedo brutalno, tako grdo surovo zgleda vse skupaj. Neskončne plaže, povsod sama mivka, dežnik pri dežniku, ležalnik ob ležalniku, ob vrstah množice takšnih in drugačnih hotelov, eni z bazeni, drugi brez, tudi kamp je blizu in prestižne mobilne hiške ograjene z visokimi ogradami.

Izven sezone, v tem poznem septemberskem času je tukaj dovolj prijetno za krajši oddih. Narava, morje  in ljudje se podajamo v drugačen mir, sonce je vedno bolj utrujeno. Zaključujemo dopust, hčera se ob morju pogreje in obseva na soncu, potem ko je občutila pravo severnjaško jesen ob jutranjih nekaj stopinj nad nulo in dnevnih okrog deset. Veliki finale študentskih počitnic je tako pri kraju. Niti niso bile tako slabe, na koncu smo celo potovali v tujini. Vsi tri se zadovoljni vrnemo domov, da se s snidemo s hčero, ki jo še vedno malo bolijo noge od hribov. Sine pravi, da se je imel super, skrbel je za mačke in zaklepal je hišo.  Dva dni, ko ni bilo none,  si je skuhal sam svoje kosilo in baje eksperimentiral s kitajskimi rezanci in neko vzhodnjaško omako.

Čez reko Arno, čez stari most v Firencah - dopust v septembru (6)

Reka Arno izvira v Apeninih in najprej teče proti jugu, potem spremeni smer pri mestu Arezzo in teče skozi Firence ter se po 241 kilometrih malo naprej od znamenite Pise izlije v Ligursko morje.

Ponte Vecchio je tako zelo očarljiv most čez reko Arne v Firencah. Iz bližnjega mosta Santa Trinite je lepo viden, všeč mi je njegova rumena, gorčična barva, takšna prava toskanska  - tako sem jo kar sama poimenovala. Hišam v Toskani lepo pristoji takšna rumena in veliko hiš je odetih prav v to barvo. Na mostu je mnogo trgovinic, predvsem zlataren, gneča ljudi čezenj, pa me je spomnijala na katerega od obelaganih mostov v Benetkah. Iz mostu je lep razgled na reko in pročelja hiš ob reki, na most Sante Trinite. 

Čudovit pogleda na most je tudi iz bližnjega največjega muzeja Uficci. Tako zelo je blesetel v soncu. 

Poslednji večerni sprehod ob reki je lep in prijetno topel, več kot dvajset stopinj je pred zadnjim septemberskim vikendom v italjianskem mestu. Vsi smo oblečeni v poletna oblačila in najlahkotnejšo obutev. Iz mostu odmeva glasba italijanskih melodij, približava se in poslušava. Obiskovalci ploskamo in vsi radodušno mečejo drobiža v kitarski kovček. Nerodno nama je, ko ugotoviva, da sva drobiž pustila doma, zato od glasbenika kupiva CD, ki ga naslednji dan poslušava celo pot do naslednje točke oddiha najinega dopusta. Glasbe je veliko, več kompilacij skupaj, dovolj,  da nama čas ob prometnih zamaških, nesrečah in zoožanih avtocestnih odsekih mine prijetno in ne preveč tečno. 

Veliki Uficci - Firenze (5)

Odločila sva se, da bova največji muzej v Firencah obiskala zgodaj dopoldan. Karte nisva rezervirala, prepustila sva se občutku, da ob desetih dopoldan ne bi smelo biti preveč ljudi.Vrsta na drugi strani, kjer so stali tisti z rezerviranimi vstopnicami je bila že hudo dolga, naša pa presenetljivo -  je sploh ni bilo. 

V vseh galerijah, celo zunanjih vrtovih, notranjosti gostiln vsi dosledno preverijo green pass (covid QR kodo). Preverijo jo z aplikacijo, v kateri se nariše kljukica in se prikaže ime in priimek. Enkrat so nama preverili celo osebni dokument, ugotovila sva, da to naredijo naključno pri vsakem desetem. Nihče od obiskovalcev se ne razburja, vsem je vse samoumevno, vsi imamo zadeve pripravljene pri roki, na telefonu in za vsak slučaj še na papirju v torbici. Na zunanjih prostorih gostiln in kafičev green passa ne preverjajo, medtem ko je to obvezno v notranjosti, kjer te najprej prijazno vprašajo, če imamo green pass, ki ga potem pred naročilom tudi preverijo. V notranjosti muzejev je zavezano nositi masko, v gostilnah, na zunanjih površinah ne.

Po tem, ko gre množica obiskovalcev iz več čakajočih vrst še skozi varnostno kontrolo rentgena vstopimo po mnogih hodnikih in zelo strmih stopnicah v muzej. Ta je pravi renesančni leksikon, ki se začne z Giottom, nadaljuje z Botticelijem, Leonardom da Vincijem, Michelangelom, Raffaellom, Tizianom,..  

Po dobrih treh urah sprehoda po galerijah se odpovčijeva na terasi muzeja, kjer spijeva najdražjo kavo v mestu (5 EUR). Še vedno premišljujem o vseh zakladih umetnosti in neprecenljive vrednosti za umetnostno zgodovino časa. Kako pomembno je, da je imela zgodovina takšne ljudi, kot so bili Medičejci iz katerih so izšli tudi mnogi papeži tedanjega časa.  Nisem se preveč poglabljala v vse potankosti -  bom pa še rada še kdaj  pokukala na spletno stran Uficci - kjer so posamezne slike podrobno opisane. Na obhodu po muzeju namreč nisva vzela slušalk za predstavitev del,... potem bi obhod trajal več kot 6 ur.

Meduza - Caravaggio

 

 

Venerino rojstvo (Botticelli)

 

Pomlad (Botticelli)

Nedokončano delo Leonarda da Vincija - kaotični Poklon kraljev

 

Eno prvih del vsestranskega Leonarda da Vincija - Oznanjenje

V glavnem hodniku v obliki črke U je mnogo klasičnih kipov, večine rimskih kopij grških izvirnikov.

Urbinska Venera - Tizian - je močno vplivala na poznejše slikanje aktod vse do Maneta....

Tribuna- obloćena z biserovinao, pot tleh je tehnika pietra dura, sobo je zgradil Francesco I. medici, da bi razstavil Venero in druge klasične kipe v družinski lasti. Strene krasijo mnoge slike portretov.

Dvojni portret vojvoda in vojvodine Urbinske - Federico in Battista. Federico je imenovan tudi "Luč Italije, ki je v svojem zasebnem skriptoriju angažiral najboljše prepisovalce in ustvaril najobsežnejšo knjižnico zunaj Vatikana.