Na Notranjsko

Še en dopustniški dan. Zaželela sva si - se vsesti na teraso, na sonce, spiti eno kavo. Vedela sva, da je regija, kjer živi moj brat - Notranjska - odprta za take reči. Zadnje čase mi je pošteno šlik šlakal, se hvalil in me vabil. Zvečer, na dan četrtka, naju presenti novica, da je Goriška regija zaprta že na dan petka in da zaklepanja regij ni več - kot običajno ob sobotah,... Preverim in ugotovim, da lahko našo nesrečno regijo zapustiva, če opraviva hiter test. Tako se kar na poti ustaviva na covid točki, kjer mimogrede opraviva to reč, da bo vse tako kot je traba in bom imela mirno vest.

Ustaviva se ob Planinskem jezeru, kjer so ostanki starega gradu, ki je pogorel med 2. svetovno vojno. Pokrajina, ves svet in modro nebo je čarobno sanjski.

Nadaljujeva pot do Cerkniškega jezera, kjer se sprehodiva po Poti izvirov, ob Gornjem jezeru. Pokrajina je spokojno mirna, lepa, kot v pravljici.

Privoščiva si kavo na terasi, ki je razširjena na parkirišče. Kava je dobra, kelnarca prijazna, vsi ljudje nasmejani in srečni. 

Nadaljujeva do enega najlepših biserov Notranjske. Grad Snežnik. Ob gradu se sprehajajo tri zaljubljeni pari. Plus midva. 

Obiščem brata, ki mu prinesem joto, ki jo skupaj pojemo. Na pijačo gremo na teraso bližnje gostilne.

Na poti domov se ustaviva še ob Dolenjem jezeru ob Cerkniškem jezeru in ugotoviva da je v velikem rešetu še nekaj vode. Brat me je poučil,  da sedaj v teh dneh voda ponikuje, izginja v svoj notranji svet. 

Danes na kratko le v nekaj slikah iz Notranjske. Ne morem si kaj, da ne bi naredila še kakšne objave z več fotografijami, ker je bil ta dan ves svet in vse z njim tako zelo lep.

  

 

Od Sabotina do Brd

Pred novim zaprtjem države, ki sem ga mnogim napovedovala že tri tedne nazaj sva si omislila dopust, ki bi se moral prvotno dogajati na malo bolj oddaljenem koncu države.  Po sredinem vladnem sestanku je vse skupaj padlo v vodo. Goriško in Koroško so zapečatili v rdečo regijo iz katere ne moreš - kar tako - ne noter, ne ven,...

Na hitro sva za dan četrtka sprejela plan B. Obetal se je lep dan in odločila sva se, da podaljšek Julijane v 4 etapah pričneva od njenega podaljšanega konca, od Solkana nazaj. Priskrbela sva si prevoz do železniške postaje Most na Soči, od koder sva z vlakom krenila do Solkana. 

Kmalu preko solkanskega mosta čez Sočo, sva krenila strmo navzgor, visoko nad Solkan in Novo Gorico, na Sabotin. To je tisti hrib, na katerem piše TITO, če kdo ne ve.  Še danes se napis dovolj dobro vidi, lepo skrbijo zanj. To je napis, ki mi je že od mladih nog dal vedeti, da smo na poti od morja vedno  bližje domu, da vstopamo v Soško dolino. Tik pod vrhom sva šla mimo gmot kamenja v oblikah štirih črk. Na prvem vrhu je cerkev Sv. Valentina, medtem ko je vrh Sabotina še malo naprej, mimo mnogih gosto postavljenih mejnih kamnov. Pot nadaljujeva naprej po celotnem pobočju Sabotina, ki se kar vleče in vleče. Strmo desno navzdol je prepadno in strmo, v soteski sta le reka Soča in soška cesta. Na drugi strani nad Sočo je kot na dlani Sveta Gora, v daljavi zreva v Krn in na vse Alpe, vse tja do Triglava. 

Kmalu se pot obrne v levo, skozi gaje in gozdičke prispeva v Goriška Brda. Vas Kojsko je čudovita vasica iz katere so prelepi razgledi. Koliko cvetja, koliko urejenih dreves, ki čakajo na svoj čas.... češnje, breskve, fige, kaki, da ne govorimo o vseh trtah. Povzpneva se na ragledni stolp v Gonjačah, do katerega vodi 145 stopnic v krogu strmo navzgor. Prelep razgled na vasico Šmartno, kjer se ta etapa konča oz. uradno začne. Pot nadaljujeva še naprej do vasice Vrhovlje pri Kojskem, kjer sva dogovorjena s hčero, da naju pride iskat. V Plaveh je zavila čez Sočo, strmo navzgor do vasice. Naslednjič od tu naprej kreneva na Korado.

reportaža iz začetka marca

Kratka marčevska reportaža.

Na Kanin sem povabila svojega brata, ki je po zelo zelo zelo dolgem času ponovno smučal na Kaninu. Nazadnje se je baje vozil še v rdečih jajčkih gondolah. Bil je sončen dan, kristalno modro nebo in videlo se je do morja. Zraven sta šla še sine in starejša hčera, Dragi je ostal  doma zaradi svojih težav s križem. Tamali po dveh smučanjih na Kaninu prisega le še na bigfootke od Tamale. Pravi, da si bo kupil svoje in potem bosta skupaj smučala.

Prejšni teden si  vzamem dan dopusta in grem na Goriško,  k tetki na obisk. Izbere si izlet na Kras, na Cerje nad Mirnom pri Novi Gorico,  kjer je lep razgled daleč naokrog. Škoda, da je bil ta dan bolj oblačno vetrovne sorte. Gotovo se bom na Cerje še zapeljala, saj je baje res mogočen razgled na vse Alpe, na naš Krn, Matajur, Furlanijo in na drugo stran do morja. Ogledali sva si razstavo stolpu muzeja na Cerju in se sprehodili po kraških poteh mimo nasadov oljk, ki so jih na tem koncu goriškega Krasa pričeli na veliko saditi. Pomalicali sva iz nahrbtnika, popili kavo in čaj iz termusov. Naenkrat je bila ura krepko v popoldanski čas, ko skočim le še do šoping centra sinu po kavbojke, saj so mu vse na 7/8. Največja mladinska številka odpade, nove mu poiščem na moškem oddelku in zadovoljna sem, ker zadanem - ni mi jih potrebno vračat, prav so mu.

Za 8. marec si tradicionalno vzamem prosto.  Tokrat sem delo od doma zaključila na dobri polovici, se odjavila od službenega kompjuterja, pojedla svoje vegansko kosilo - v bistvu ostanke od nedelje - pocvrto polento na oljčnem olju  z rožmarinom, varianto prebranca- z belim fižolom, papriko in bučkami ter malancane na žaru namesto mesa. Dobro sem se najedla in krenila na hišni hrib nad Kobaridom - Baba - 772 m. (Kobarid 234). Slaba urca klanca samo in izključno strmo navzgor. 

Danes se vrnem na firmo, kjer me pričaka rožica za 8. marec. Vesela sem, da še vedno vedo za Nas, da  se zavedajo, da smo na ta dan pomembne in ponosne, da praznujemo. ;)

 

da spet zaplešem

Rada bi impulzivno kupila karto za Pariz. In potem bi rekla Dragemu, da to je to,... naj kar zrihta dopust. Rada bi se sprehajala po ulicah in promenadah, opazovala ljudi, stopila tja zraven od koder prihaja glasba. Rada bi se zazibala, rada bi zapela zraven, rada bi si mrmrala melodijo potem še dolgo naprej, gotovo bi mi solze ganljivo rosile oči. Rada bi se gužvala v metroju. Enkrat bi gotovo prišel skozi tisti harmonikar, ki zaigra francoske napeve. Dala bi mu drobiž in prijazno bi se mi nasmejal. Mogoče bi imel modre oči.

Flashmob "Danser encore" na eni od glavnih železniških postaj v Parizu - Gare de nord, čisto svež posnetek, letos 4. marca 2021, na obletnico drugega časa.

Prešita odeja - krpanka - v kvadratnih medaljonih

Odejo krpanko sem pripravljala in šivala cel minuli mesec februar, morda sem prve kvadrate rezala že v januarju, ne spomnim se natančno. Takoj sem rekla, da bo to odeja za spomin na korona dobo, ki jo preživljamo že celo leto in obletnico beležimo v teh dnevih, ko se še kako natančno spominjamo lanskih dni tega časa. 

V minulih zadnjih objavah sem vam tako malo  - dramatično ;) prikazala kako je odeja nastajala, minuli zadnji vikend februarja, pa je doživela še svoj foto shooting na sončni svetlobi oz. bolj v senci, kjer so slike lepše. Res je, da se na tistih sončnih bolje vidi tehnika prešivanja, zato sem eno tako tudi pustila.  

Objavljam jih kar nekaj, da dobite vtis, kako prešita odeja resnično izgleda.

Priznati moram, tudi sama sem navdušena in zadovoljna, pa tudi ponosna :)