To je zadnji od šestih utrinkov Feotovih verzov. Tudi nanj sem se spomnila pred dnevi, ko sem se sprehodila po pokopališču in postala ob njegovem grobu.
November je stvari vzel v svoje roke. Podaril nam je spokojnost dneva, deževne in meglene dneve, v vetru plesoče listje, sneg v gorah. Oče bo v svoj dnevnik danes popisal, da smo v teh dnevnih prešli jesensko deževje. Soča je narasla preko cepljene skale. Prav je tako. Ker oče vedno pravi, da mora biti v vsakem koledarskem letu eno jesensko in eno spomladansko deževje. To pomeni, da mora Soča takrat preko cepljene skale. Drugače nekaj ne štima in se to kasneje pokaže v nelogičnih vremenskih okoliščinah, takrat ko jim to ne pritiče.
Po treh tednih smo bili čez praznike spet vsi skupaj doma. Tamala se je vrnila iz Irske, študentka iz Ljubljane. Ujeli smo za trenutek čas in si ga srčno delili med nas. Res bi se bilo brezupno mučiti in verjeti, da bi trajal predolgo. Bolj kot se je bližala nedelja, bolj smo postajli sitni in tečni drug drugemu. Punci sta komaj čakali, da se vrneta v Ljubljano. V hiši je spet postalo običajno mirno, brez velikih kuharij, polnih pralnih strojev ter krega, kdo bo zložil gate in štumfe, kdo pripravil mizo ali obesil četrto žehto perila.
Kar naprej smo poskušali ujeti svoj čas. Si ga deliti v obliki sreče med nas. Nikoli seveda ni trajalo dolgo. Ker je sreča vedno le kratke sape in le prijetno ugodje v času, ki ga lovimo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar