Rdeča vezenina na temni torbici

Najprej so bili to prti, ki sem jih kupila na bolšjaku. Bilo jih je več skupaj naprodaj, zanimivo so bili vezeni v rdečem. Za vse skupaj sem dala 3 ali 5 eurov.
Potem sem prte reciklirala, ojačala, podložila v kose blaga za izrez. Vzorce sem nacentrirala, da so dobili sled in obliko na torbici. Ta je dobila en široki žep po celem in žep na zadrgo zunaj in znotraj prav tako.  Ko je torbico obsijalo sonce, sem ugotovila, da so ročaji, ki so iz drugega ojačanega črnega blaga v drugačni barvi in je torbica v prtih v rdeči vezenini v bistvu močno temno modra. Tudi na fotografijah, ki običajno spačijo izdelke v črnem se to lepo vidi, v turobnih temačnih in deževnih vremenih tega časa pa niti ne.
Všeč mi je, priročno velika in prostorna je. Ni tako velika, kot mnogo prejšnih modelov. Kroj sem pomanjšala in prilagodila. Rada jo nosim.

Krpanka v pastelnih slikah

Nikoli ne zavržem lepih koščkov bombaža. Tudi če so čisto majhni, v trakcih in skoraj odpadki. Lako rečem, da je to moja slabost. Ali rečejo to eni takemu početju hrčkanje?
Koščke zberem v sorodni barvah, v pastelnih barvah ali pač kakšnih drugih.  Navadno iz takšni odpadkov izdelam nove bloke, nove slike. Iz teh nastanejo krpanke, prešite odejice v t.i. modernih blokih. Navdušujejo me.

Vikend odklop v Međimurju

Novembrski čas je deževen že od vsega začetka. V naši Dolini rado dežuje v močnih nalivih in velikih količinah dežja. Ta vikend je bil vremensko enak prejšnemu, le da sva prejšnega preživela stran od doma. Rutino časa novemberskega vikenda sva zamenjala za pobeg na čisto drug konec domovine. Pravzaprav že čez mejo. Podaljšan vikend preživiva na najbolj severni turistični točki Hrvaške. Tako piše! Tam blizu teče Mura in goduje Sv. Martin.
Terme so mi všeč. V takšnem wellness stilu. V krogih energije in v mnogih stebrih elementov,  z vijačnico in srebrno kroglo.  Krog z letalci sem po treh dneh naštudirala. V smeri urinega kazalca gre tako: od misli do intiucije, v občutek in nazaj v senzacijo. Ne bom raziskovala naprej za kaj gre. Tudi velike slike z breskvijo v cvetu samo občudujem in zraven študiram, razmišljam. Ne pridem do konca. Nič zato.
Terme, nekdaj - Vučkovec, so nastale na mestu, kjer so že mnogo časa nazaj hoteli iz ostalin Panonskega morja načrpati nafto. Naleteli so na zdravilno vodo, ki je sestavljena iz mnogih pomembnih elementov za telo in dušo človeka. Tako gredo:
Največji steber je Natrij - artitis, Fluor-osteoporoza, Stroncij-kostno maso, Jod-ščitnica, Kalij-srce in Litij-antistres. 
Tam so grički, zidance, svetle hoste in vinogradi. Na mnogih drevesih raste bela omela, srebrne bunkice čakajo na pravo slano, snežinke in seveda božični čas.
Prvič sem bila v tem koncu domovine in tam čez. Drugačen svet, kjer sonce bolj naravnost sije, se ne skriva za hribe in kjer dež ne lije tako kot pri nas.

Dve torbi v modrem

Ko sem zjutraj s ceste pokukala v sotesko Soče sem opazila, da je ta po sončnem dnevu in vsej odtekli vode minulega ciklona, svetlo  zeleno modre - smetanasto mint barve. Ne morem reči, da je mint barva  - modra barva. Razmišljam o modrih barvah. O nebu, morju, reki, jutranji slani,  ledenih rožah in snegu. V vseh modrih barvah je vedno voda.  Spomnila sem se na dve torbi v modrem, ki sem ju sešila že pred časom in po predalih izbrskala nekaj fotografij.
Vem, da sem si takrat zadala asociacijo - motiv in izziv - Dve torbi v modrem". Takrat je minevalo poletje. V mislih sem imela morje, njegove motive. Razmišljala sem o njegovo spreminjajoči se obliki do časa, ko bo prišla zima. Do takrat, ko bo morda tudi do njega priletela kakšna snežinka.
Od Nanosa, preko Krasa, Črnega kala,.. do morja.

Ujeti čas

Obrnila sem zadnji list letošnjega koledarja.
To je zadnji od šestih utrinkov Feotovih verzov. Tudi nanj sem se spomnila pred dnevi, ko sem se sprehodila po pokopališču in postala ob njegovem grobu.
November je stvari vzel v svoje roke. Podaril nam  je spokojnost dneva, deževne in meglene dneve,  v vetru plesoče listje, sneg v gorah. Oče bo v svoj dnevnik danes popisal, da smo v teh dnevnih prešli jesensko deževje. Soča je narasla preko cepljene skale. Prav je tako. Ker oče vedno pravi, da mora biti v vsakem koledarskem letu eno jesensko in eno spomladansko deževje. To pomeni, da mora Soča takrat preko cepljene skale.  Drugače nekaj ne štima in se to kasneje pokaže v nelogičnih vremenskih okoliščinah, takrat ko jim to ne pritiče. 
Po treh tednih smo bili čez praznike spet vsi skupaj doma. Tamala se je vrnila iz Irske, študentka iz Ljubljane. Ujeli smo za trenutek čas in si ga srčno delili med nas. Res bi se bilo brezupno mučiti in verjeti, da bi trajal predolgo. Bolj kot se je bližala nedelja, bolj smo postajli sitni in tečni drug drugemu. Punci sta komaj čakali, da se vrneta v Ljubljano.  V hiši je spet postalo običajno mirno, brez velikih kuharij, polnih pralnih strojev ter krega, kdo bo zložil gate in štumfe, kdo pripravil mizo ali obesil četrto žehto perila.
Kar naprej smo poskušali ujeti svoj čas. Si ga deliti v obliki sreče med nas. Nikoli seveda ni trajalo dolgo. Ker je sreča vedno le kratke sape in le prijetno ugodje v času, ki ga lovimo.