Poslednje septembrsko sonce

Koliko sonca na zadnji septembski dan! "Vsa čast!",  lahko rečemo septembru!
Za eno šestakinjo in eno čisto frišno študentko, ki v septembru praznujeta rojstni dan, tako ni bilo druge, da izberem prav sončne rože! Za letošnji sončni september!

majčka v belem in njegov rozasti ptič

Njegove najlubše živali, že od parka v Provansi dalje.
Majčka številka dve, njegova skica številka dve.
Ker rozasti flamingo paše tudi za fanta.

Njegova zvezena skica na njegovi majčki

Sam je narisal skico in jo skrbno spravil. Domislil se je, da bi mu to slikco naštikala na eno majčko. Šla sva v hmjevo trgovino in kupila eno modro in eno belo majico, ker sta bili v kompletu dve. Zato je narisal še eno skico s pinki flomastrom in jo skrbno spravil.
Več časa me je že sitnaril kdaj se bom lotila dela. Jaz pa sem tuhtala kako naj se lotim,... kako naj se sliko preslika na majčko, da bom lahko po njej vezla. Spomnila sem se folije za štikanje, ki se v vodi razstopi in hkrati vezenino lepo fiksira na sicer raztegljivo jersey blago. Sliko je tako prerisal na belo topljivo medvlogo in z bucikami sva določila kje bo slika locirana na majčki.
Lotila sem se dela. Nataknila sem svoja cenena očala, da so bili štikci bolj ali manj natančni, od luknjice do luknjice. Trikrat sem zamenjala nitke in rabila sem čas, ki je potreben za kavo in še ornk klepet zraven.
Komaj je čakal, da se bo folija pod vodo stopila. Res se je. Nastala je kar lepa vezenina. Noben od sošolcev mu ni verjel, da je majica tako originalna, ne industrijska, unikatna, njegova.

Poslednji piknik

Čao amore, bomo rekli poletju, adijo, dovolj je bilo. Ta teden sem postala dodobra naveličana tudi sončnega sevanja, če hočete,...toplote, temeperatur pod trideset, komarjev, klime v pisarni, jabolk, ki jih je preveeeeč.
Danes smo pobrali vse jabke, jih večino zmetali na kompost. Tatko je rekel, "tisto kar je približno podobno jabku se prišpara, ostalo gre v karjolo."
Skuhala sem poslednjo marmelado in imeli smo poslednji  mini piknik. Likof za dober konec vsega poletnega, sončnega, toplega. Kako lepo je, da imamo letne čase! Pridi jesen! Tudi dež in hladen veter! Želimo te!

Topla jesen v Nadiži

Poleti nisem nič pisala o Nadiži, pa toliko kopalnih dni je imelo poletje, ki ga lahko opisujemo v presežkih. Nadaljuje se. Od nekod se je ponovno vzel afriški zrak, ki jesen v septembru spreminja v indijansko poletje z visokimi temperaturami in veliko sonca.
Danes smo šli do Nadiže, veliko se jih je kopalo in voda je bila res nenavadno topla.
Več kot prijetno vreme, ki že kar preveč dolgo traja in je mogoče prav zato že malce odveč.

Na Matajur

Izkoristili smo dan. Družinski  nedeljski pohod treh generacij, nona in none, polovice staršev in dve tretjini otrok. Tata je bil s svojim kolenom doma in nam je kuhal.  Starejša punca uživa indijansko poletje na morju.
Pravzaprav še nikoli nisem bila na Matajurju tako kot se pritiče. Sprehajalni izlet iz Beneške strani, le slabo urco do vrha planinsko namreč ne velja. Od tam navadno gremo le pozimi, tik pred Silvestrovim na Matajur.
Livek na  Kobaridom, pravzaprav vas Avsa, je vas od koder je izhodiščna točka za ornk nedeljski pohod. Dve uri in pol do vrha, skozi gozdove, preko planin in senožeti do vrha. Tamali se je spogledoval na vrh Krna, na drugo stran doline,  kamor mu že dolgo obljubljamo, da ga bomo končno peljali. Danes je dokazal, da ima kondicije več kot dovolj.

Rituali kvačkanih rožic

Rituali kvačkanih rožc so se začeli že v novembru leta 2o16, ko res nisem vedela kaj naj s temi rožcami počnem. Takrat je naš tamali hodil v četrti razred, danes je stopil v šesti razred. Takrat, v četrtem razredu mi je rekel, je da morda če začnem v četrtem, lahko skvačkam njemu eno veliko odejo do konca devetega razreda. Res dobra ideja. In sem začela. Ostankov voln je pri naši hiši in pri mamini hiši veliko. Kvačkala sem povsod, na potovanju, na smučanju, v bolnici, na kratkih vikend dopustih,  na morju-na plaži, doma v svojem kotičku na kavču.
Nastopili so hladnejši dnevi in vse rožce  združene v vrste  sem zbrala na kup, čez svoja kolena. Tamali jih je zložil na tla in ugotovil, da bo počasi dovolj,  da mi gre dobro, da bom imela dovolj časa in ne bom zamujala tako kot pri odejah ene in druge hčere.