21. 07. 17

V barvah vseh modrihzelenih voda pod Lubenicami, v modri špilji

Letos se mi je končno izpolnila želja in smo se s turistično barčico zapeljali do plaže pod znamenitimi Lubenicami na Cresu. Lubenice so vasica na Cresu, ki se 378 visoko dviga nad morjem, nad čudovito peščeno plažo, do katere vodi  gorska pohodniška pot (pohodna varianta do plaže v Lubenicah me še čaka).

V sredini dopoldneva zapuščamo Martinščico, malo vaško pristanišče za nekaj jadrnic in jaht. 
Dan je lep, miren, brez oblačka, kar idealen za takšen izlet.
Na barčici nas je 10 gostov in 2 vodiča-kapitana-kuharja in en mlad vajenec.
Našemu najmlajšemu je kapitan prepustil krmilo in pokazal v katero točko in linijo mora strmeti in šofirati.
Prispemo pod Lubenice, v modri zaliv.
Na plaži je le nekaj ljudi, največ takšnih, ki do tja prispejo s svojimi plovili.
Morje je bisto, v vseh modrih barvah, na dnu so beli kamenčki. Čarobno.

Po poldnevu se na naši barčici že pripravlja kosilo.
To je bil najboljši brancin na svetu, brancin s Cresa, so zatrdili naši mornarji.
V zalivu smo tatko, jaz in sine preplavali še do drugih skritih kotičkov, do visoke skale iz katere se je dobro skočilo. Morje je toplo  in mirno.
Ob treh popoldan zapuščamo plažo pod Lubenicami in se zapeljemo še do bližnje Modre jame.
V tem zalivu je bilo kar precej gneče s turističnimi plovili. Poskakali smo iz barke in zaplavali v modro špiljo. Voda je bila mrzla.  Barva vode pa sneženo, florescenčno belo modra.  Tudi naša telesa in koža so se blesketala v modrem. Pod stenami modre špilje je veliko izvirov in pritokov sladke vode iz velikega sladkega jezera - Vranskega jezera. Nepozaben občutek. Zaplavamo do peščenega zaliva in se nazaj grede še enkrat ustavimo v jami, tokrat smo v jami sami trije, nobenega drugega turista, nobene gneče. Res lepo.
Zapuščamo zadnje prizorišče,  iz daljave opazujem vse turkizno modre barve.
Tamali je enourni postanek v tem zalivčku izkoristil za skoke v vodo z barčice. Rad skače v vodo.



Šefi poskušajo dvigniti sidro, ki pa se na dnu zatakne, zato mora eden od njih ponovno v vodo, da sprosti in reši oviro. Odplujemo proti cilju, domu, Martinščici.
Uživamo na soncu in vetru, ki ga dela barka, ki pluje ravno prav hitro, popoldan je že,  proti peti uri tudi sonce ne pripeka več tako močno. 
Ostaja  nam spomin na lep, sončne dan, lep izlet z morja in na vse mordozelene akvarele. 

Ni komentarjev:

Objavite komentar