morje 2017

To bo spomin na dopust, ki sem ga polovico preživela z možem in sinom, polovico pa skupaj z mamo. Tatko je fanta odpeljal predčasno domov, saj letos pa res ni smel zamuditi in odložiti svojega letnega skavtskega tabor.
Spet smo bili na Cresu, kot že mnogokrat doslej. Mnogi se nam čudijo, kako lahko hodimo na dopust vedno na isti punkt, vendar je res zanimivo in prav nič nenavadno, ko vsako leto, (ko gremo navadno na dopust v prvem tednu julija) na svojem odmaknjenem delu plaže srečamo vedno iste ljudi, pare, družine, s katerimi se vsakič z nasmehom pozdravimo. Zakaj bi hodili drugam, ko je pa tu tako lepo, pravijo. Mirno, čarobno, tiho, lepo. Še kako se strinjam s turističnim sloganom - "No stress on Cres".
To je bil dopust, ki se ga bom zapomnila po svoji zavezi, da bom v 11 dneh, desetkrat osvojila Babino. To je hrib, od koder seže razgled na obe strani otoka. Do vrha piramidnega kupa vodi lušna stezica in poti je za dobre pol urce. Babino sem osvojila 6krat in pol... no, mogoče je pa ta zgodba vredna prav posebne objave in zraven lahko dodam še par besed o eni drugi...
To je bilo poletje na morju, čas letošnjega drugega vročinskega vala, ko je bilo morje noro toplo, mirno in bistro, nebo pa mnogo dni zapored brez enega oblačka.
To je bil dopust, ko smo končno šli z barčico na plažo pod Lubenicami in zaplavali v Modro špiljo.
To je bil lep in miren dopust na morju, na robu plaže v Slatini, kjer sem seštrikala dvoje rokavic brez prstov za punci in dve kuhinjski prijemalki, prebrala dve bukvi iz cikla Primorci beremo in se ubijala z kilerskimi sudokuji.
Lep dopust, v kratkih zgodbah tudi v nadaljevanju.