17. 07. 17

o ovcah in prašičih, pa še zeleni kači z morja

Na dopustu sem vsako jutro ali večer hodila na Babino. Dobre pol urce hoje, počasi navkreber. Od piramide tam zgoraj, je lep razgled na morje, na obe strani otoka, na Lošinj, Krk, do Pule.  Zjutraj sem srečala kar nekaj  tekačev in pohodnikov, mnogokrat sem bila na vrhu prva in po poti razdirala vse jutranje pajkove mreže. Najbolj zgodaj sem bila na vrhu ob 6.05 minut. Da ni bilo prevroče se je bilo potrebno odpraviti na podvig nujno pred sedmo zjutraj, na tešč in s flašo vode v roki.
Enkrat me je na poti prestrašila ovca.  Obstala sem kot okamenela. Ovca je bila hudo kosmata, črno-rjave barve, kot en medo. Samo bulila je vame in na koncu šla svojo pot. Čudno se mi je zdelo, da je ob poti in v gozdu kar nekaj spremeb, ko so živali kopale po zemlji in premaknile tudi kakšno večjo skalo na pot. Najbrž iščejo zdravilne koreninice, sem pomislila. Naslednji večer sem spravila s seboj še moža in sina, kateremu sem obljubila, da bomo lahko srečali tisto ovco, ki me je prestrašila. Res smo naleteli nanjo in zraven še na ljubčka v belem. Črna ovca in beli oven, lep parček, prav luškana sta bila. Sledilo je še eno jutro, ko ovc nisem srečala, sem pa nekje v goščavi slišala kar močno topotanje in si rekla, da se pač nekje skrivata in je mogoče z njima še kakšna ovca več. Mnogokrat zjutraj sem namreč slišala blejanje v daljavi.
Pot je res lepa, posuta z iglicami in je pravzaprav zelo varna.  Nimam se česa bati, sem si mnogokrat rekla, ko sem šla sama zgodaj na pot. Ni klopov, ni kač, ni medvedov, le ovce, ptiči in škržati. Naslednjo jutro, ko je prišla na obisk mama, sva že zgodaj krenili na pot. Kmalu v začetku borovega gozda, nad podrto hišo iz kamenja sem zaslišala topotanje in na glas rekla:"Aha, tukaj bodo ovce, a jih slišiš..." Naenkrat nad potjo skozi gozd ugledava dva velika prašiča, ki stečeta v dir, za njima pa še kar nekaj manjših, luškanih, šekastih malih prašičkov.  Pogledava se in ne moreva verjeti svojim očem. Obe na glas rečeva: "Prasci, to niso ovce..." Mami rečem, da ni govora, da nadaljujem pot, neprijetno mi je, ker malo se bojim in Babina me letos ne bo več videla. Tudi mama se strinja, da glede na to, da je bila to družina z mladičini,  najbrž ni varno biti v njihovi bližini.
Uf, zanimiva izkušnja, še sedaj vidim velikega prašiča z velikim črnim gobcem, ki galopira po gozdu, topotanje pa kar odmeva naokrog. Razrita zemlja, premaknjeno kamenje ob poti torej le ni bila od ovc, ampak kar od prašičev, kar sem sicer enkrat pomislila a si hitro izbila iz glave in si hitela zatrjevati, da so to bile le ovce. Na koncu sem bila kar zadovoljna, da je bila tokrat z mano mama in nisem bila sama.










Do naše plaže ob morju, vodi pot skozi goščavo, nizko drevje,  sicer pa je to lepo utrjena in obljudena pot. Stopam po poti, sama. Bil je to čas še kar hude zgodnje popoldanske vročile, ko sem si  zaželela sladoled in sem šla do bližnje restavracije. Naenkrat zagledam nekaj premikajoče zeleno rjavega. Pomislim, da je to le martinček. Morda en večji martinček, morda kakšen tak kuščer, saj je bila premikajoča reč kar bolj velika.  Zona me oblije ko ugledam, da je to rep vsaj meter velike premikajoče se zeleno rjave kače, ki se je počasi premikala skozi goščavo in jo je varovalna barva dobro pokrivala. Uf, še nikoli nisem srečala kače na morju.

Ni komentarjev:

Objavite komentar